V popoldnevu velikega petka smo se dravograjski farani zbrali ob Lahovčevi kapeli na Vratih (47 vseh,od tega tudi otroci in starejši ) z namenom, da poromamo po poti Kristusovega in našega križevega pota od postaje do postaje do cerkvice Sv. Magdalene. Pot križevega pota smo namenili zase, da bi skozi luč Kristusovega trpljenja, pogledali na svoje življenje, se soočili s svojimi križi in v spoznanju svojih stranpoti prosili Jezusa za usmiljenje in moč spremeniti se ter za pogum, da bi zmogli vzeti z Njim vsak dan svoj križ na svoje rame in se obrniti k vsakemu človeku, ki je potreben naše pomoči in mu pomagati.
Hodili smo, se ustavljali na postajah križevega pota, prebirali besedila ( molitev ) o Jezusovi krivični obsodbi, o njegovem prvem, drugem, tretjem padcu pod križem, o žalostnem in trpečem srečanju s svojo materjo Marijo, o Simonu iz Cirene, ki je pod prisilo pomagal Jezusu nositi križ, o pogumni Veroniki, ki je obrisala Jezusu obraz, o Jezusovem srečanju z Jeruzalemskimi ženami in njegovo naročilo naj ne jokajo nad njim, ampak nad svojimi otroki, o največjem Jezusovem ponižanju, ko mu slečejo obleko, o pribijanju Jezusa na križ in njegovi smrti na križu, o položitvi mrtvega Jezusa Mariji v naročje in položitvi mrtvega Jezusa v grob Jožefa iz Arimateje. In v luči Jezusove zmage nad smrtjo smo poromali še do petnajste postaje križevega pota v cerkvico Sv. Magdalene, kjer smo s sklepno molitvijo že gledali Vstalega Kristusa.
Med postajami križevega pota smo molili rožni venec po različnih namenih: za vse tiste, ki smo jih po krivem obsodili; za vse tiste kristjane, ki niti ob veliki noči ne čutijo, da bi v zakramentu sv. spovedi oprali svoje duše greha in se predali Božjemu usmiljenju; za svoje mame, za svoje otroke, za ostarele in bolne, za vse begunce, za preganjane in pobite kristjane, v tišini osebne molitve po namenu za osebne potrebe…
Štirinajst postaj in že slutena petnajsta postaja Jezusovega križevega pota, predana in globoka molitev k Božjemu usmiljenju nas je v sončni milini velikega petka prežemala vso pot in globoko v naših dušah prebujala hvaležnost, tolažbo odpuščanja, novega upanja in gotovosti, da je Jezus z nami in da se nimamo kaj bati saj je on že premagal smrt.
I.K.
