V soboto 24. februarja 2018 sta svoj zlati jubilej slavila zlatororočenca Karel in Jožefa Rečnik iz Otiškega vrha, župnija Sv. Peter na Kronski gori. Ob tej priložnosti je bila slovesna sveta maša v zahvalo za prehojeno pot. Skupaj z njima so bili sorodniki in pevci na koru so z ubranim petjem olepšali slovesnost. V začetku maše je spregovorila tudi županja ga.Marjana Cigala in v govoru orisala njuno življensko pot. Objavljamo delček njenga govora. “Spoštovani svatje, na ta slovesni dan, je prav, da se spomnimo prehojene življenjske poti naših slavljencev. Gospod Karel Rečnik se je rodil v času druge svetovne vojne, v prvih dneh januarja leta 1942 na Otiškem vrhu pri Bedlnu. Komaj dve leti je štel, ko mu je umrla mama. Tudi ljubezen sestre Lojzke in Julijane ni mogla nadomestiti maminega varnega zavetja. Pri 17 letih je izgubil še očeta. Že zelo zgodaj se je zaposlil v železarni na Ravnah na Koroškem in ‘mami fabriki’ ostal zvest vse do svoje redne upokojitve. Usoda mu je na pot pripeljala Durnikovo Pepco iz svetega Danijela. Pred več kot petdesetimi leti so se njuni pogledi ujeli, se potopili drug v drugega in spodbudili njuni srci, da sta začeli biti v istem ritmu. Še vedno velja, da je včasih dovolj le en bežen pogled, da prepoznaš sorodno dušo, svojo drugo polovico. Pepci in karlu je to uspelo, ker jima je bilo tako usojeno. Gospa Pepca se je rodila v januarju 1948 na Durnikovem. Svojo mladost je preživljala s sestrami in bratoma v veliki kmečki družini. Po poroki, ko so bili otroci še majhni, je ostala doma. Bila je skrbna mama in dobra gospodinja. Z leti se je za kratek čas zaposlila v Tekstilni tovarni v Otiškem vrhu. Svojo poklicno pot je nadaljevala na Monterju, kjer jo je tudi zaključila z upokojitvijo. Poročila sta se na današnji dan natanko pred 50. leti na matičnem uradu v Dravogradu ter v cerkvi v Trbonjah. Še istega leta se je rodil sin Karli. Čez štiri leta se mu je pridružil Albin in kasneje še Zdenka. Pod Cvitrškim sedlom na Bedlnovem sta si z velikim odrekanjem in trdim delom zgradila hišo in se 1980 leta vanjo vselila, kljub temu, da še ni bila čisto dograjena. Tu živita še danes.
Spoštovana slavljenca! Pravita, da so leta minevala z izmenjavanjem vzponov in padcev. Dobivale so se posamezne bitke z boleznijo in z njimi se je vračalo veselje do življenja. Z leti so vajini otroci odraščali. Postali so starši. Rodili so se vnuki Karmen, Sabina, Bojan, Klemen in Izabela, ki so vama v veliko veselje. Pred slabim letom dni sta z malim Martinom dobila nov življenjski čin. Postala sta pradedi in prabica.
Obema slavljencema čestitamo tudi vsi v naši PZD. Obilo zdravja in blagoslova še naprej.
