Nedeljsko popoldne 4. postne nedelje smo preživeli na križevem potu od Libelič do Potoč. Nekaj posebnega, ker nas je Jezus združil s svojo ljubeznijo, da smo kljub zakoniti državni meji, ki ločuje Avstrijo in Slovenijo, skupaj doživeli lepe trenutke ob premišljevanju o našem odnosu do vere, sočloveka, narave. Ugotovili smo, da vsi govorimo isti jezik, jezik ljubezni, miru in sočutja, ki nas duhovno povezuje kljub nekaterim zunanjim preprekam (npr. državna meja).
Ob 15. uri smo se zbrali v cerkvi sv. Martina v Libeličah, nato pa smo na poti do Potoč (Bacha) na postajah križevega pota brali, poslušali in premišljevali o Jezusovem trpljenju in žrtvovanju. Besedila so imela globoko sporočilnost za vsakega izmed nas – ob premišljevanju o Jezusovem trpljenju tudi naše človeške bolečine niso več tako težke. Med postajami nas je spremljala molitev, prošnje, petje postnih pesmi, pogovor o naših medosebnih odnosih in molčeče premišljevanje o skrivnostih narave, ki jih navadno sploh ne opazimo, saj imamo pogosto zaprte oči za lepoto, ki jo imamo pred nosom.
Naša zaključna molitev je potekala v prenovljeni cerkvi v Potočah, kjer so nas zelo lepo sprejeli in pogostili. Žvabeški župnik Miha Golavčnik nam je predstavil svoje delo v krajih preko meje, nato pa smo v tamkajšnjem gasilskem domu preživeli še nekaj lepih in prijetnih trenutkov ob skupnem druženju.
SJP
