Za nami je drugi v nizu štirih Nedeljskih družinskih dopoldnevov. Vedno znova prejemamo potrditve, kako kristjani potrebujemo takšna in podobna srečanja. In hvaležni smo Bogu, da je tokrat povabil več družin kot prvič.
V prvem delu smo prisluhnili dolgoletnim izkušnjam kateheta, kako on doživlja katehezo z otroki in mladostniki. Prijazno in realno. Zanimivo je bilo pokukati v “zakulisje”. Ganljivo je spoznanje, da katehet ni samo veroučitelj, temveč kdaj tudi psiholog, socialni delavec, kdaj pa stopi tudi v vlogo očeta oz. matere. Otroci v veroučne prostore prinašajo svoja doživljanja okolja iz katerega prihajajo. Že vrsto let je opaziti trend veroučencev, ki prihajajo iz nevernih družin. A otroci so ob primernem pristopu izjemno odprti in željni vedenja in spoznanj o
Jezusu, o nadnaravnem, o duhovnem, večnem. V njih je Resnica še prisotna. Pričevalec je pohvalil prisotne starše, ki se trudijo vero prenašati na svoje otroke in jih s svojim zgledom usmerjajo k Jezusu in Cerkvi.
Jezusu, o nadnaravnem, o duhovnem, večnem. V njih je Resnica še prisotna. Pričevalec je pohvalil prisotne starše, ki se trudijo vero prenašati na svoje otroke in jih s svojim zgledom usmerjajo k Jezusu in Cerkvi.V drugem delu je sledil pogovor. Kaj pa jaz? Kaj mi pomeni vera, Jezus? Kje pa moja vera raste? Kje jaz črpam? Iskrena je bila izpoved mame, da se njena vera zadnji čas ponovno poglablja ob njeni hčerki, ki je našla Jezusa. Nekdo je izpostavil zakramente, sveto spoved in pomen svetega obhajila. Nekaj staršev je poudarilo, kako se v stiski vedno zatečejo k Jezusu. Iskreno in življenjsko. V nekom pa so se prebudila stara razočaranja in rane, ker v otroštvu katehet ali duhovnik ni znal pristopati. Začutil sem, kako želi Jezus ozdravljati te rane. Morda pa je ravno zaradi tega “moral” to nedeljo priti na to srečanje. Bog že ve!
Sveta maša … kdor je odprl svoje srce in prisluhnil, je odšel domov bogatejši in z izkušnjo, ob kateri lahko še dolgo razmišlja. Sveta maša posvečena zahvali Mariji in Jezusu za romanje v Medjugorje z mladimi. Obogatile so jo Marijine in slavilne pesmi, katerih besedila že sama po sebi dajo misliti. Namesto pridige pa so tokrat spregovorili romarji, predvsem mladi. Prisluhnili smo pričevanjem. Do srca segajoče. Ko recimo najstnica vabi, da se bolj naslonimo na Jezusa ali druga romarica, da je preprosto srečna ob spoznanjih, kako jo ima Jezus rad.
Se je nek preizkušan osemletnik proti koncu maše nagnil k svoji mami in jo vprašal: “Mami, saj bova drugič spet prišla?” Tako je, ko otrok začuti Božjo ljubezen. Ali neka mama odraslih otrok: “V meni so se ponovno porodili spomini, ko sem se sama spreobrnila. Hvala, da ste me povabili.” Neka druga mamica pa se je zavedala pomena skupne družinske molitve. Aleluja! Bog dela. Bog nagovarja. Bog nas najde. Ponavadi nepripravljene. Zato pa včasih boli ali se prebuja jeza ali pa veselje. Kar pač potrebujemo.
Kot voditelj dobim vedno znova potrditev, da imamo kot ljudje omejen vpliv na spreobrnjenja ljudi. Hvala Bogu, da je tako. Isti dogodek, pa tako različno nagovarja. Nekdo bo videl več slabega, nekdo drug pa se bo na tem istem dogodku prišel do novega spoznanja ali se spreobrnil ali celo spremenil svoj pristop do Boga in vere. To ni v naši moči! Mi samo samo hvaležni, da smo orodje v Njegovih rokah in da mu smemo pomagati graditi Kraljestvo že tukaj na Zemlji. Je še kaj bolj osrečujočega?
Marko
