Konec oktobra smo iz PZ Dravograd šli na romanje k naši nebeški Mami – v Medžugorje. Na pot smo se odpravili vsak s svojimi nameni, prošnjami, pričakovanji, … Naša romarska skupina je bila zelo raznolika. Ljudje različnih starosti, z različnimi izkušnjami in različnimi pogledi na svet. Pa vendar smo se hitro povezali, saj imamo vsi eno skupno točko. In to je Bog.
Doživeli in spoznali smo marsikaj. Med drugi smo se povzpeli na hrib Križevac in imeli priložnost, da to pot prehodimo bosi (to žrtev smo namenili našemu romanju). Med potjo smo premišljevali križev pot. Nekateri so se odločili tudi za post. Kasneje smo se ustavili tudi ob kipu Vstalega Kristusa …
A ta dejstva niso tako pomembna … Ni pomembno, kaj se je dogajalo »zunaj«. Pomembno je le to, kako so se ob tem spreminjala naša srca. In zagotovo so se. Saj to ni bil izlet, pač pa romanje, ki te uči življenja …
Kaj med drugim ostaja našim romarjem:
ˮMedžugorje je res en prečudovit kraj. Poln ljubezni, miru, vere, … Je kot nek nov dih tvojega življenja, ki ga vdihneš in spet na novo zaživiš z Gospodom. Na vsakem koraku, ki ga narediš, čutiš Njegovo prisotnost, Njegovo roko, kako te drži in pa tudi Marijo, ki ti na uho šepeta, kako ljubljen si. Vsi, ki smo bili tam, smo se meli res fajn, spoznala sem nove ljudi, s katerimi sem se še bolj povezala, pa tut sklenila kakšna nova prijateljstva. Res je to kraj, ki ga nikoli ne moreš pozabiti. Se mi zdi, da odkar smo bili tam, še vedno vsak dan razmišljam o tej toplini in moči, ki je tam in jo zdaj čutim tudi tu doma. Moje srce hrepeni po Njem in rada bi šla nazaj, ker je res blo full fajnnn, … sploh ne znam ubesedit teh občutij … Ampak vseeno me Bog spominja, da morem živeti za Njega tudi tu v svojem domačem kraju, ter da On in naša Mati delujeta tudi tu doma!!! ˮ
(romarka Nika)
ˮKoliko ljubezni, koliko ozdravljenih ran, koliko miru … Ko zaprem oči, se vrnem, vrnem se nazaj na ostre skale, po katerih hodim bosa, vrnem se v Medžugorje. Vrnem se med množico ljudi, ki bi me doma drugače motila. Tukaj pa je ta množica drugačna. Deluje polna ljubezni, veselja. Kot, da vsi hodijo po eni poti. Gospodovi poti. Kot je rekla Marija »po poti v večnost«. In tukaj jo začutiš. Ljubezen. Začutila sem jo že ni mi nekaj neznanega. Ampak tu je močnejša. Je kot vihar, ki te objame, ki ti da moč in te potisne naprej, da si upaš hoditi po tej poti. To je ljubezen naše Mame. ˮ
(romarka Ana)
ˮDragi otroci,
koliko milosti,
koliko ljubezni,
koliko ozdravljen.
Romanje, počitek v njenih brezmadežnih rokah,
ki so se počasi ovile okoli mojega srca, to pa je bridko zajokalo.
Ponovno začutila sem tišino in mir,
ko zrla sem v stvarstvo, po katerem bosa stopala sem tako ponižno.
V moje nemočno telesce prišla je neskončna svoboda,
ta rešila me je nemira moje duše.
Samo slavila te bi Gospod, in pela ti v slavo,
brisala tvoj poten obraz in tvoje krvave kaplje poljubljale bi moje človeške ustnice.
Dragi romar, nič naj te ne vznemirja, nič naj te ne plaši –
vse mineva, Bog ostaja.
Potrpljenje vse doseže.
Kdor ima Boga
mu nič ne manjka.
Bog edini zadostuje. ˮ
(romarka)
Še vedno ne morem nehati razmišljati o vsem, kar se mi je zgodilo. Kar sem videla, slišala in začutila. In danes vsega tega še vedno ni konec. Kamorkoli grem, kjerkoli sem, karkoli zagledam, vidim Božjo delovanje. S komerkoli se pogovarjam, vse kar želim je samo to, da ga Gospod blagoslovi in Marija objame s svojo materinsko ljubeznijo.
Res še enkrat hvala za vse, hvala, ker ste si upali priti na romanje in hvala, ker smo bili tako povezana skupina. Šele, ko živiš v skupnosti z Jezusom lahko vidiš, kako nas On prav zares povezuje. Neverjetna, trdna vez.
Vsakič, ko odtavam z mislimi nazaj na romanje (kar je še prevečkrat) zmolim molitev ali pa preberem Marijino sporočilo. In joj, kako lepa je njena Ljubezen. Dejmo, uporabljajmo škatlico, da nam daje odgovore in nas vodi k samemu Gospodu!
Še vedno pa mi ne gre iz glave: “Blagoslavljaj Boga Duša vsa, slavi Njegovo ime. Poj kot nikdar poprej, hvali ga, slavil Tvoje bom Ime!”
(romarka Urška)
Toliko lepih in resničnih besed je napisanih o romanju, katerega smo doživeli skupaj. Vaše zapisane besede, ki dajejo vpogled v delovanje svetega Duha, ljubezni Marije in Jezusa ter vsemogočnosti Boga.
Zase lahko napišem, da sem doživela notranjo izkušnjo, ki je posegla v samo jedro moje duše in osebnosti … zgodil se je BOŽJI dotik. In tako kot je bilo rečeno, potrebuje se skupnost, da drug drugega spodbujamo, da smo zavestno v stiku z Bogom … in to zelo drži, še posebej zame, ker čutim šibkost v molitvi in volji, čeprav je želja velika …
… se je pa pri meni naredil premik kajti čutila in videla sem prisotnost Marije in zelo občutila njeno ljubezen … tako sem hvaležna, da me je doletela milost Božja.
“Na začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog” … Amen
(romarka Urška)
Dragi romar,
tudi, ko ga ne čutiš je s teboj.
Dragi romar,
On te je ustvaril po svoji podobi.
Dragi romar,
On je v vsaki stvari sveta.
Dragi romar,
On je zate umrl.
Dragi romar,
On je tvoj vsakdan.
Dragi romar,
On te kliče.
Dragi romar,
On usliši tvoje prošnje.
Dragi romar,
On briše tvoje solze.
Dragi romar,
On ti podari darove.
Dragi romar,
On ti odpušča grehe.
Dragi romar,
On nosi tvoj križ.
Dragi romar,
On ti je dal telo.
Dragi romar,
On te je poznal še preden je Zemlja vzela svoj prvi dih.
(romar Žak)
Vse to je le delček čudovite zgodbe, ki se je spisala na tem romanju. Ta zgodba pa se ni kar končala. Gospod jo vsak dan dopolnjuje. Dovolimo, da zgodbo našega življenja piše On, saj bo le tako imela najsrečnejši konec 😉.
Gotovo je romanje pri vsakem pustilo poseben vtis. Če si želite doživeti nekaj podobnega, ste vabljeni, da se nam že ob naslednji priložnosti pridružite 😉.
Marijino sporočilo 25. novembra 2024:
Dragi otroci!
V tem milostnem času pričakovanja vas želim povabiti k molitvi, da bi bil advent molitev družine. Na poseben način vas, otročiči, ki vas nežno objemam, spodbujam k molitvi za mir v svetu, da bi mir prevladal nad nemirom in sovraštvom.
Hvala vam, ker ste se odzvali mojemu klicu.
