Razlaga besede in funkcije PROŠT (dravograjski)

Ker ste nekateri želeli kaj več vedeti Kaj je proštija, ki je bila v zgodovini Dravograda precej pomembna, vam odgovarjam na nekatera pomembnejša vprašanja, ki se postavljajo ob besedi proštija!

Gremo po vrsti:

Kaj je proštija?

Proštija je cerkvena ustanova, povezana s katoliško cerkvijo, ki jo vodi prošt. Prošt je duhovnik, ki ima posebne naloge in častne pristojnosti znotraj določene škofije ali župnije. Proštija je pogosto tudi ime za območje ali župnijo, ki je pod njegovo skrbjo. To lahko vključuje skrb za več cerkva ali cerkvenih institucij znotraj določenega ozemlja.

Kakšna je zgodovina proštije v katoliški cerkvi?

Proštija ima dolgo zgodovino v katoliški cerkvi, ki sega v srednji vek. Takrat so proštje imeli pomembno vlogo pri upravljanju cerkvenih posesti in organizaciji verskega življenja. Prošt je bil pogosto odgovoren za več župnij in je imel častni položaj znotraj cerkvene hierarhije. Vloga proštov se je skozi čas spreminjala, zlasti po reformaciji in modernizaciji Cerkve, ko so se njihove naloge bolj osredotočile na duhovno vodenje.

Kako se prošt(ija) razlikuje od župnika?

Prošt in župnik sta oba cerkvena naziva, vendar imata različne vloge in odgovornosti v katoliški cerkvi:

Prošt: To je častni naziv, ki se običajno podeli duhovniku z večjimi odgovornostmi. Ko je nekdo izmed duhovnikov za ta naziv imenovan, se mu da naziv infuliran prošt.
Prošt je lahko vodja večjega cerkvenega območja (proštije), ki vključuje več župnij. Ima tudi administrativne dolžnosti in pogosto sodeluje pri upravljanju pomembnejših cerkva ali kapitljev (skupnosti duhovnikov). Prošt ima pogosto višji cerkveni položaj v primerjavi z običajnim župnikom.
Župnik: To je duhovnik, ki je odgovoren za eno župnijo. Njegova glavna naloga je skrb za versko življenje v župniji, kar vključuje maševanje, podeljevanje zakramentov (kot so krsti, poroke in spovedi) ter pastoralno delo z verniki.

Torej, župnik deluje na ravni posamezne župnije, medtem ko ima prošt bolj razširjeno vlogo znotraj širšega cerkvenega območja ali na posebnem položaju.

Kako delujejo te vloge v praksi?

V praksi sta vlogi prošta in župnika pogosto prepleteni z vsakodnevnimi potrebami skupnosti, ki ji služita, a imata različne poudarke:

Župnik: Njegovo delo je neposredno povezano z župljani. Na primer, vodi nedeljske in praznične maše, pripravlja otroke za prvo obhajilo in birmo, obiskuje bolnike ter skrbi za pastoralno delo, kot so osebne pogovore in podpora družinam. Župnik je pogosto prvo stikalo za vernike v vsakdanjih duhovnih potrebah.
Prošt: Medtem ko tudi prošt lahko opravlja nekatere naloge kot župnik, je njegova vloga bolj osredotočena na administracijo in upravljanje. V praksi to pomeni, da usklajuje delo več župnij, sodeluje z drugimi duhovniki v proštiji in se ukvarja z ohranjanjem cerkvenih zgradb ali kulturnih spomenikov. Poleg tega je pogosto vključena tudi organizacija posebnih dogodkov, kot so procesije, romanja ali večji prazniki.

Vloge so prilagodljive in se pogosto razlikujejo glede na velikost skupnosti, lokalne potrebe in tradicije, zato so naloge v praksi včasih manj strogo razmejene.

Župnik

Vodenje bogoslužij: Vodenje vsakodnevnih maš, krstov, porok, pogrebov in drugih zakramentov.
Pastoralna oskrba: Obiski bolnih in starejših, duhovno svetovanje in spoved.
Religiozna vzgoja: Priprava otrok in odraslih na zakramente, kot sta prvo obhajilo ali birma.
Vključevanje skupnosti: Organizacija župnijskih dogodkov, mladinskih skupin ali dobrodelnih pobud.
Administracija: Skrb za župnijske finance, vodenje evidenc in upravljanje popravila cerkve ali povezanih objektov.

Prošt

Nadzor vloge: Nadziranje več župnij znotraj dekanata ali odgovornega območja.
Posebni dogodki: Organizacija večjih verskih praznovanj, procesij ali romanj.
Ohranjanje zgodovinske in kulturne dediščine: Skrb za pomembne cerkvene zgradbe ali artefakte.
Sodelovanje s kleriki: Podpora in mentorstvo drugim duhovnikom ter pomoč škofu, kadar je potrebno.
Strateško načrtovanje: Delo na dolgoročnih projektih ali pobudah za krepitev skupnosti.
Kaj je s proštijo v Dravogradu in zakaj župnik v sedanjem času ne nosi več naziva prošt?

Proštija v Dravogradu ima bogato zgodovino, ki sega daleč v preteklost, vse do leta 1237. Dravograd je bil pomembno cerkveno središče, kjer so proštje igrali ključno vlogo pri upravljanju cerkvenih posesti in organizaciji verskega življenja. Arhivsko gradivo proštije Dravograd, čeprav delno ohranjeno, razkriva zanimive podatke o cerkvenih obredih, premoženju in zgodovinskih dogodkih, ki so oblikovali to območje.

Zadnji prošt, ki je še nosil ta naziv prošt je bil Martin Stefanzioza. Kasneje tega imenovanja škof ni več podelil, pa tudi župniki niso bili pripravljeni ta naziv ohranjati. Sedanji župnik v Dravogradu pa nosi sedaj naziv župnik moderator, kar ustreza vlogi in dejavnosti ter odgovornosti nekdanjih proštov, saj vodi povezane župnije v takoimenovani Pastoralni zvezi Dravograd, kar je enako prejšnjemu nazivu in funkciji prošta, ki je tudi vodil nekaj župnij na svojem teritoriju. Sedanja PZD (Pastoralna zveza župnij Dravograd) obsega župnije Dravograd, Libeliče, Sv.Peter na Kronski gori, Šentjanž pri Dravogradu, Črneče in Ojstrica. Skupaj 6 župnij. Poleg Dravograda je druga najstarejša župnija med temi župnija Libeliče.

Vinko Skitek temu zapisu dodaja še nekaj strokovnih podatkov in resničnosti: Takole piše:

Kaj je kolegiatni kapitelj?

Kapitlji, stolni ter kolegiatni, so pričeli nastajati v večjem obsegu šele od 8. stoletja naprej na pobudo škofa Hrodeganga iz Metza, ki je spisal za svoje duhovnike posebna pravila, povzeta po benediktinski reguli. Na sinodi v Aachnu leta 817 so bila ta pravila potrjena v nekoliko spremenjeni obliki. Cesar Ludvik Pobožni pa jih je nato predpisal vsem kapitljem, katerih člani niso živeli po katerem od veljavnih redovnih pravil. Sama beseda kapitelj izvira ravno iz pravil škofa Hrodeganga, saj so se po enem od teh pravil morali skupaj živeči duhovniki vsak dan sestati, da se jim je prebralo eno poglavje pravil, imenovano »capitulum«. Posledično je kraj teh sestankov dobil ime »capitulum«. Nadalje pa pomeni pojem »capitulum« tudi slovesen shod.

V 11. stoletju je prišlo do sprememb. Del kanonikov je prevzel pravila, ki so temeljila na redovnih pravilih sv. Avguština. To je privedlo do nastanka dveh vrst kanonikov. Prvi so bili tako imenovani »canonici saeculares« oziroma sekularni kanoniki (tj. kanoniki iz vrst škofijskih duhovnikov), ki so imeli svoj sedež v kraju, kjer je bil tudi škofijski sedež ali pa sedež kakšne pomembne župnijske cerkve (npr. Dravograd, Velikovec, Novo mesto,…). Drugi pa so bili regulirani kanoniki “canonici regulares”, ki so bili zavezni redovni zaobljubi (npr. samostan v Dobrli vasi).

Kdo je bil prošt?

Prošt je bil kanonik, po navadi eden od članov kapitlja, katerega so kanoniki sami izvolili za svojega predstojnika. Kasneje so položaj prošta zasedali tudi kanoniki, ki so postali šele ob imenovanju za prošta člani kapitlja. Beseda prošt izvira iz latinske besede “praepositus” in pomeni predstojnika. Pri samostanih temelječih na Avguštinovem redovnem pravilu so prošti predstojniki samostana. Pri samostih temelječih na benediktovem redovnem pravilu pa so prošti namestniki opatov kot predstojnikov samostana. Praviloma so bili prošti do II. vatikanskega koncila vsi infulirani, zatem pa so bili infulirani samo prošti, ki so bili hkrati škofje. Seveda so izjeme, kot je bila ta v Dravogradu v primeru prošta Martina Stefancioze, določali škofje ordinariji.

Kdaj so prošti postali infulirani – da so dobili pravico do nošenja mitre in pastorala je bili odvisno od kapitlja do kapitlja oziroma proštije do proštije. To pravico, ki jo je lahko podeljeval samo papež, so nekateri pridobili že v srednjem veku, dravograjski prošti pa najverjetneje šele v 17. stoletju.

Namestnik prošta je bil dekan kapitlja. Kapitelj pa so potem sestavljali še posamezni kanoniki. Teh je bilo toliko kot je bilo “prebend” oziroma posesti, ki so omogočale vzdrževanje kanonikov.

V primeru Dravograda je bilo leta 1237 ob ustanovitvi kapitlja 6 kanonikov, katerim se je nekaj let zatem pridružil še sedmi. Vsak od njih je opravljal službo župnika ene od župnij pridruženih kapitlju. V primeru Dravograda so bile to župnije Dravograd, Labot, Muta, Radlje, Mostič/Bruckl, Förolach na zgornjem Štajerskem. V prvih letih pa še Hodiše/Keutschach in Mali Št. Pavel/Klein St. Paul.

Kaj je proštija?

Iz besede prošt izvira tudi pojem proštija, nemško »Propstei«. Pri tem pojmu gre v osnovi za krajšo in popularnejšo oznako za kolegiatni kapitelj. Hkrati lahko pomeni premoženje, ki je pripadalo proštu, v drugem primeru pa lahko pomeni tudi celoten kapitelj. Lahko se navezuje tudi na samostane različnih redov, ki imajo na čelu prošta. V primeru cistercijanskih in benediktinskih samostanov je prošt opatov namestnik.

Kaj je bilo torej v Dravogradu, kolegiatni kapitelj ali proštija, ali oboje?

Iz zgoraj napisanega lahko razberemo, da je bil v Dravogradu leta 1237 ustanovljen kolegiatni kapitelj s šestimi kanoniki, na čelu katerega je bil prošt. Ko je kapitelj v 18. stoletju ugasnil oziroma škof ni imenoval več kanonikov v kapitelj, je od njega ostal samo prošt. Torej župnik, ki je imel hkrati častni naziv prošt. To se lepo odraža v listinah o imenovanju proštov, kjer je še do konca 18. stoletja navedeno “praepositus et parochus” torej prošt in župnik. V tem primeru je bila služba prošta, kot predstojnika kapitlja tista osnovna služba h kateri je sodila tudi služba župnika. Od konca 18. stoletja naprej pa je dikcija v listinah o imenovanju obrnjena, kar kaže, da je bila služba župnika tista osnova, na katero se je vezal naziv prošta.

Za župnike, ki so vodili proštijo, a niso imeli naziva prošt, se je tekom stoletij pričel uporabljati izraz proštijski župnik. Za Dravograd lahko rečemo, da je bil sprva sedež kolegiatnega kapitlja, ki mu je načeloval prošt, po njegovem zatonu konec 18. stoletja pa je od njega ostala samo proštija kot jo poznamo danes. Po smrti prošta Martina Stefancioze leta 1990 župniki v Dravogradu niso več prejeli naziva prošt. Zato vodi Proštijo Dravograd danes proštijski župnik.

Edina kolegiatna kapitlja na ozemlju današnje Republike Slovenije sta bila v Dravogradu in Novem mestu. V obeh primerih je naziv prošta izhajal iz dejanskega obstoja zbora kanonikov oziroma kapitlja. V nasprotju s tem sta proštija na Ptuju in arhidiakonat v Slovenskih Konjicah bila podeljena samo kot privilegija s strani papežev Pija IX. leta 1863 in Pija X. leta 1910 na prošnjo mariborske škofije in nimata svojega izvora v kakšnem pred davnimi stoletji obstoječem kolegiatnem kapitlju.

Danes je Proštija Dravograd sedež nove pastoralne zveze župnij. Čeprav jo vodi po nazivu “samo” proštijski župnik je vendarle prav in pošteno, da se ohranja spomin na to pomembno cerkveno institucijo na Koroškem in v Sloveniji. K temu bi lahko prispevala tudi mariborska škofija in vrnila naziv prošta v Dravograd.

In kaj še pravi arhivist Vinko Skitek o popisu arhivskega gradiva v Dravograjski proštiji?

POPIS ARHIVSKEGA GRADIVA PROŠTIJE DRAVOGRAD

Ob začetnem pregledu ohranjenega arhivskega gradiva proštije Dravograd je bilo ugotovljeno, da ohranjeno arhivsko gradivo predstavlja majhen del pred drugo svetovno vojno verjetno zelo obsežnega arhivskega gradiva. Čeprav tudi teh 18 škatel v primerjavi z drugimi župnijami ni tako malo, je ravno zgodovinski pomen proštije Dravograd tako velik, da ob količini ohranjenega gradiva resnega raziskovalca in zgodovinarja zaboli srce. Glavni krivec za tako skromno ohranjenost je gotovo druga svetovna vojna, ki je pobrala precej vrednejšega gradiva. Proštijsko stavbo so celo dobo nemške okupacije zasedale nemške nacistične organizacije, ob koncu vojne spomladi 1945 pa še prodirajoča jugoslovanska armada. O uničenem arhivu piše tudi pokojni prošt Matija Munda, ki je po letu 1945 zbiral drobce, ki so preživeli vojno vihro. Te drobce so skrbno hranili njegovi nasledniki vse do danes. Kljub narejenemu popisu si lahko obetamo, da bo v prihodnosti urejen tudi preostanek gradiva, ki obsega predvsem čas po letu 1945. Popisano arhivsko gradivo smo v osnovi razdelili na knjižni in spisovni del. Pri knjižnem delu velja med ohranjenimi dokumenti omeniti račune prihodkov in odhodkov za podružne cerkve sv. Vida 1706 – 1718, sv. Lenarta 1727 – 1758 in sv. Magdalene 1712 – 1758. Omeniti velja tudi štiftregistre proštije Dravograd od leta 1721 do 1845. Za raziskovalce bodo zanimivi tudi seznami podložnikov proštije Dravograd in njihovih dolgov ter izkaz o prejemkih in izdatkih pri posesti Proštije Dravograd 1838 – 1842. Poleg naštetega sodijo v knjižni del še: seznam sirot na posesti Proštije Dravograd, popis prejemkov in izdatkov za sirote na posesti Proštije Dravograd, izkaz o premoženju sklada za sirote pri Proštiji Dravograd in protokol oddaje cerkvenih posesti Proštije Dravograd. Bogati z podatki so tudi registri činžnega žita za obdobje 1836-1848 in dominikalne posesti Proštije Dravograd, proštijske cerkve in njenih podružnic. Pod knjižni del so bili uvrščeni tudi protokol pobranih štolnin in drugih prejemkov od cerkvenih obredov, dušni protokol (status animarum) po podružničnih naseljih/občinah Sv. Lenart na Viču, Sv. Boštjan, Vrata, Velka, Kozji vrh, opravilne zapisnike, repertorije k matičnim knjigam, birmanske knjige, blagajniške knjige, knjigo prvoobhajancev, oznanilne knjige in oklicne knjige. Od matičnih knjig se v župnijskem arhivu nahaja samo poročna knjiga, ki zajema obdobje od 1941-1945.

Spisovni del je razdeljen podobno kot je to pri gradivu ostalih župnij in sicer na sklope: premoženjsko pravne zadeve, pastoralne zadeve, matične zadeve, seznami/registri prebivalstva, Cirilmetodijsko društvo (CMD), dokumenti duhovnikov in ostalo. V tem sklopu velja omeniti gradivo mašnih ustanov in legatov v proštiji Dravograd, ki zajema obdobje od 18. stoletja do prve polovice 20. stoletja. Dragoceni so tudi premoženjski inventarji cerkva proštije Dravograd iz 19.stoletja. Veliko zgodovinsko vrednost za koroški prostor pa predstavlja ohranjena originalna arhivska mapa iz leta 1836. Na predzadnjem mestu v popisu je dodana zbirka listin oziroma darovnic povezanih s proštijo in kapitljem v Dravogradu od leta 1451 do 1707, saj je bila na vrsti med zadnjimi za popisovanje in smo jo zato uvrstili na konec seznama. Glede na veliko število listin, njihovo dobro ohranjenost in pomembnost je bila sprejeta odločitev, da se jih uvrsti samostojno zbirko oziroma se jih uvrsti v samostojen sklop. Pri listinah gre večinoma za pergamentne listine, od katerih jih je nekaj opremljenih s pečatom kapitlja v Dravogradu, nekaj s pečati plemiških rodbin, ena pa ima obrtniška pečata. Ob listinah je bilo v škatli hranjenih tudi nekaj zapisov o zgodovini Dravograda, katere smo pustili v škatli. Dve arhivski škatli na koncu sta namenjeni hrambi starih pesmaric in not iz prve polovice 20. stoletja. Glede na to, da ohranjen fond arhivskega gradiva proštije Dravograd predstavlja del nekdaj verjetno veliko večja fonda, je ta ohranjeni del zaradi bogate vsebine toliko dragocenejši za nas in za prihodnje rodove. Na koncu je raziskovalce potrebno opozoriti, da se arhivsko gradivo kolegiatnega kapitlja in proštije Dravograd zaradi prej omenjenih zgodovinskih okoliščin nahaja v večjih avstrijskih arhivih.

Razlaga besede in funkcije PROŠT (dravograjski)

župnik moderator (proštijski župnik) Igor Glasenčnik