V nedeljo, 21. junija, je majhna, a duhovno izjemno živa skupnost pod Košenjakom obhajala svoj veliki dan milosti. V domači cerkvi na Ojstrici se je zbrala vsa vas, družine, sorodniki, prijatelji in romarji, da bi skupaj počastili trojno praznovanje: sveto birmo, prvo obhajilo in zaključek veroučnega leta. Tri slovesnosti, združene v eno samo celoto, so ustvarile občutek enosti, hvaležnosti in globoke povezanosti, kakršno premorejo le majhne, srčne skupnosti.
Zakrament birme je prejelo 12 mladih, k prvemu obhajilu pa je pristopilo 5 prvoobhajancev. Slovesnost je vodil g. Janez Lesnika iz mariborske škofije, ki je v nagovoru spregovoril z močjo in nežnostjo pastirskega srca. Mlade je povabil, naj se ne bojijo poti, ki jih čaka; naj pustijo, da jih Sveti Duh vodi, krepi in razsvetljuje. Poudaril je, da je vera najlepša takrat, ko se živi v skupnosti – v družini, v domači cerkvi, v preprostosti vsakdanjega življenja. Njegove besede so se dotaknile src vseh navzočih in dale prazniku posebno slovesno globino.
Priprave na ta veliki dan so bile skrbne, spoštljive in prežete z ljubeznijo. Župnik Igor, ki rad ob petkih prihaja v to majhno vasico in vodi verouk, je skupaj z domačini oblikoval slovesnost, v kateri se je čutila domačnost, predanost in iskrena hvaležnost. Otroci in mladi so s petjem, prošnjami, daritvijo in sodelovanjem pri obredu dali prazniku svečanost, ki je presegla majhnost kraja in razodela bogastvo src.
Cerkev je bila napolnjena z lučjo, petjem in tihim spoštovanjem. Vsak pogled, vsak nasmeh, vsaka prošnja je nosila sporočilo: Bog je tukaj, med nami. Ojstrica je tudi tokrat pokazala, da je skupnost, ki zna stopiti skupaj – preprosto, srčno, zvesto. Da je kraj, kjer vera živi tiho, a močno; kjer se tradicija ohranja z ljubeznijo; kjer se otroci učijo, da je življenje najlepše, ko ga nosi milost.
Naj prejeta milost Svetega Duha spremlja birmance in prvoobhajance na njihovih poteh. Naj utrjuje njihove družine, naj krepi skupnost in naj ohranja živo vero v tej lepi vasici pod Košenjakom, kjer se srce človeka še vedno zna ustaviti, prisluhniti in hvaležno reči: Gospod, hvala za ta dan.
