Jutro je, otroci se okrog 9.00 zbirajo in so polni pričakovanj. Jutranji dvig zastave, molitev in nagovor animatorjem je uvod v dan. Ko so otroci skupaj, se zberejo v cerkvi, kjer ob župnikovi animaciji z molitvijo stopijo v dogajanje oratorijskega dne.
Animatorji so letošnji oratorij začeli z izjemno ustvarjalnostjo. V zavetju cerkve Sv. Križa nad Dravogradom so pred dnevi počitnic posneli prisrčen film o Hajdi, ki je postal uvod v vsakodnevno dogajanje. Stari zidovi, štala, ovce, mir planine in razgled so ustvarili čudovito kuliso, animatorji pa so likom iz zgodbe vdihnili toplino, humor in iskrenost, ki jo otroci takoj začutijo.
Film je postal most med zgodbo in resničnostjo – med planino in Dravogradom, med Hajdino preprostostjo in našim vsakdanjim veseljem. Medtem ko je film nastal na višini, se oratorij v teh dneh odvija tam, kjer je doma že vrsto let: v učilnicah v Dravogradu, na župnijskem dvorišču, med igrami, ustvarjalnimi delavnicami, petjem, tekom, smehom in tisočimi majhnimi trenutki, ki sestavljajo lep dan.
Otroci vsak dan prihajajo polni pričakovanj, odhajajo pa polni vtisov. Med igrami se učijo sodelovanja, med ustvarjanjem domišljije, med pogovorom prijateljstva. In v vsem tem je lepota, ki jo oratorij prinaša: preprostost, skupnost, veselje. Animatorji so v teh dneh pravi motor oratorija. Vsak od njih prinaša svoj talent, svojo energijo, svojo dobroto: njihova energija je nalezljiva, njihova srčnost pa je tisti nevidni motor, ki vsak dan znova prižge veselje na dvorišču in v učilnicah.
V kuhinji župnišča se te dni dogaja tiha čarovnija. Gospodinje skrbno pripravljajo jedi za 120 otrok, z ljubeznijo, ki se čuti v vsakem grižljaju. Otroci jedo z veseljem – ne samo zato, ker so lačni, ampak zato, ker hrana prihaja iz dobrih rok kuharic in iz src ljudi, ki vsak dan prinesejo kaj dobrega: sadje, pecivo, sokove, zelenjavo, kruh. Vsak dar je kot majhen čudež. In teh čudežev je v teh dneh veliko.
Otroci so srce oratorija. S svojim smehom, vprašanji, igrami, zmedenimi copati, izgubljenimi kapami in velikimi očmi nas vsak dan spomnijo, zakaj to delamo. V njih je iskra. In ta iskra prižiga ves dan.
Ko se dan v Dravogradu počasi preveša v večer, ko se dvorišče umiri in učilnice zaprejo, ostane nekaj, kar se ne da izmeriti: hvaležnost. Za animatorje, ki dajejo srce. Za otroke, ki prinašajo veselje. Za gospodinje, ki skrbijo za toplino doma. Za vse, ki prinesejo dar. Za župnijo, ki zna biti dom. Za Boga, ki blagoslavlja naše dni. In ostaja resnica, ki jo živimo prav zdaj, v teh dneh: Živeti je lepo. Še posebej, ko živimo skupaj.
župnik Igor
