Te dneve se naše misli še pogosteje ustavljajo pri naših pokojnih sorodnikih, prijateljih in znancih. Urejamo grobove, prinašamo cvetje, prižigamo svečke. Vse to je lepo in prav. A vendar je bolj važno, kaj nosimo v svojem srcu. Tako kot se ob pogledu na križanega Jezusa naj ne bi ustavili samo pri križu, ampak je naš pogled usmerjen v odrešenje, tako je tudi ob pogledu na grob. Lepo urejen grob s cvetjem in svečami ni pokazatelj naše vere. Čeprav naše slovo od naših sorodnikov in znancev ter včasih tudi spomin nanje spremljata žalost in solze, verujemo, da to ni konec vsega. Človek ni samo telo, je tudi duša. Naša duša teži k temu, da smo usmerjeni v večnost. Življenje, ki nam je podarjeno, je čudovit božji dar. Stvarnik, ki nam daje naravo in vse kar je, nam ne daje samo nekaj let življenja na zemlji, ampak nam daje večnost. Tako čudovito kot smo ustvarjeni, nismo samo za to, da bi bili majhen del tega sveta, naš cilj so nebesa, naša domovina je v nebesih. Zato, se trudimo za ljubezen, dobroto, poštenost, saj je naše življenje večno. Mnogi naši predniki, naši sorodniki in znanci, so živeli tako, da se veselijo pri nebeškem Očetom. S svojim življenjem so izražali ljubezen do Boga in do bližnjega. Niso koprneli po bogastvu in slavi tega sveta. S svojimi dobrimi deli so si nabirali zaklade za nebesa. Jezus nam daje zagotovilo, da teh zakladov ne uničita ne molj in ne rja, teh zakladov ne morejo vzeti tatovi. Če se trudimo za dobroto in ljubezen, nam tega nihče ne more vzeti. Vendar človek velikokrat pade. Vedno ne zmoremo živeti tako kot vemo, da je prav in je dobro. 2.novembra, ko obhajamo vernih duš dan, molimo še posebej za vse tiste, ki še niso združeni z nebeškim Očetom. Potrebujejo naše molitve. Koliko molimo za pokojne in obhajamo sveto mašo v spomin na njih? Koliko vzgajamo mlade, da bo tudi za nas nekdo molil in daroval sveto mašo? Molitev potrebujemo vsi in to je največ kar lahko storimo za naše pokojne. Ohranimo jih v svojem srcu, ohranimo jih v lepem spominu ter se jih radi spominjajmo v molitvi in zanje darujmo sveto mašo. Priporočajmo pa se tudi svetnikom, da bomo po njihovem zgledu tudi mi živeli v ljubezni do Boga in do bližnjega ter si svojimi dejanji pripravljali pot v nebesa.
Na poti do večnosti naj nam bo v spodbudo tudi božja beseda, ki pravi tako: Eden je vaš Oče, ta ki je v nebesih, eden je vaš vodnik, to je Kristus. Največji med vami naj bo strežnik. Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan.
zapisala Katja Epšek – katehistinja
