Skupina petindvajsetih ljudi se nas je zbrala na prelepo zgodnje jesensko soboto v Dravogradu, s skupno željo zazreti se vase, v svoje čutenje in doživljanje, v svoje občutke. Koliko sem vreden(na), tako, sam(a) v sebi, je moje samospoštovanje visoko, nizko, se zavedam lastne vrednosti? Čutim, da sem vreden(na) ljubezni, pozornosti, naklonjenosti drugih, se zame zanimajo, me pogrešajo če me ni?…, nekdo me ima rad. Sem kos nalogam, ki mi jih postavlja življenje? Se ne ustrašim novih nalog, ker vem, da se lahko naučim, česar še ne znam?…
Pater mag. Silvo Šinkovec, jezuit, duhovnik, specialni pedagog, teolog, psiholog, urednik revije Vzgoja, mentor in idejni vodja mnogih seminarjev in delavnic, cenjen predavatelj, učitelj in vzgojitelj, dobitnik mnogih nagrad…., predvsem pa dober in topel človek, nas je popeljal po naših notranjih stezicah… Vsakega zase, brez razlaganj in razpredanj, skozi igre in situacije, v katerih smo lahko spoznavali kakšni so naši občutki o lastni vrednosti, kaj je dobro in zdravo, kje bo še treba kaj postoriti, kaj je tisto, kar nas ovira prepoznati, da smo pa vendarle edinstveni, cenjeni in ljubljeni… Vsak, prav vsak… Skozi salve smeha smo spoznavali, kako ravnamo in se obnašamo v določenih situacijah, prepoznavali vzorce svojih ravnanj in jih tam, kjer je »škripalo« prevajali v sočutno, dobro in zdravo ravnanje, do samega sebe, do svojih bližnjih in do svoje okolice. Mislim, da nam je vsem udeležencem bilo skupno to, da smo želeli izboljšati sebe, da bi bilo tako lepše v naših družinah, službah, sorodstvu, v bližnji in širši okolici. Osebno pa se me vedno dotakne patrova misel… »kot se učijo stevardese na letalu…, če pride do morebitne nesreče, je treba najprej sebi natakniti masko…, da bomo lahko pomagali drugim…«
Dan je mineval ob prijetnem druženju in odkrivanju notranjih poti in stezic. Večer smo zaključili s sv. mašo, v prelepi cerkvi sv. Janeza Krstnika. Lepo je bilo in obrazi so žareli. V nedeljo smo z delom nadaljevali. Bilo je še več smeha, saj smo morebitne zadrege prepustili preteklosti, smo že znali in vedeli, da bomo kos nalogam, ki so pred nami. Zame osebno pa je bilo spet najlepše, ker smo dan začeli s sv. mašo. Tako je bilo že zjutraj poskrbljeno, da bo teklo vse prav… In je res, le tako hitro je minilo.
Opoldansko sonce nas je našlo sedeče v velikem krogu pred hotelom Dravograd. Ne vem prav, kaj je bolj žarelo…, sonce ali naši obrazi… pa prav vsi. Veseli, presenečeni, ganjeni…, da smo, se je slišalo v zaključnih besedah. Koliko lahko človek v kratkem dnevu in pol izve o sebi… Lepega in dobrega. In prav ta lepota in dobrota je sijala in žarela. Vsak zase in vsi skupaj. In vse to smo ponesli domov, med svoje domače, bližnje, sodelavce…, med soljudi. Lepo je bilo odkrivati, tudi tisto, kar bo potrebno še malo popraviti. Sploh z vedenjem, da smo in bomo življenju in nalogam kos.
Pater Silvo poleg vsega kar dela in živi, vodi različne seminarje in delavnice, prav vse namenjene duhovni širini in rasti sočloveka. Sočloveka tam kjer biva, živi in dela. Skupna točka vseh je plemenitenje soljudi, iskanje dobrega, sprejemanje in bogatenje drug drugega. In prav vse je prelepo slišati in doživeti. Verjamem, da se bo še podal k nam na Koroško, v sicer rahlo oddaljen košček naše dežele, da bi podelil z nami svojo toplino, bogato znanje in izkušnje, tako da bomo vsak zase in skupaj plemenitili svoje in skupno življenje. Toliko je še možnosti, odprtih poti in verjamem, da tudi odprtih src… za dobroto, lepoto, milino, srčnost, ljubezen in upanje…, za vero v lepo, strpno in dobro prihodnost vseh nas. Seminarji in delavnice, katerih avtor, mentor in voditelj je p. mag. Silvo Šinkovec so tako npr. Uvod v meditacijo in molitev, Inteligentna čustva, Osebni dnevnik…, predvsem pa je izjemno bogata njegova zakladnica znanja in izkušenj. In če je ob vsem dodano še dobro in toplo srce, je to nekaj najlepšega, kar je lahko sočloveku podeljeno. Da lahko deli in podeli naprej…
Proti koncu pa…, še enkrat, lepo je bilo. Res nas je grelo sonce, smo pa, čeprav smo se po večini srečali prvič, greli tudi drug drugega. Marsikaj podelili, še več, veliko več, pa pridobili.
Zaključek naj pripada besedam p. Silva, po zapisu Urške Krišelj – Grubar:
Pater Silvo pravi, da smo ljudje ustvarjeni za odnose. Le v njih doživljamo lepoto, dobroto, spoštovanje, ljubezen. »Žal se vse premalokrat srečamo. To je naše uboštvo. Omejenost. Končnost. Če je naš ego prenapihnjen, če smo prepričani, da smo vsega zmožni sami, če nas prežemajo napuh, ošabnost, zavist, ljubosumje, potem si nehote zapiramo poti do dragocenih izkušenj, ki jih dobimo ob vsakem pristnem srečanju s sočlovekom. Do zakladov, ki jih nosimo v sebi. A dokler jih ne odkrijemo, nam nič ne pomenijo.«
Hvala patru Silvu, da nam je pomagal odstirati naše skrite zaklade, se razgledovati po notranjih stezicah, za vse, kar je podelil z nami. Hvala za zdaj že njegov prav znameniti blagoslov, ki je pospremil že toliko ljudi v življenje. In verjamem, da ga bodo deležni še mnogi… Tudi preko radia Ognjišče, vsako prvo sredo v mesecu, ob osmi uri zvečer. Hvala Vam pater Silvo… in na srečanje.
Z vtisi in hvaležnostjo
Milena Sinreih
