Ali čas, ki ga preživimo na spletu, zapolnjujemo tudi z Bogom?
Smo v mesecu verskega tiska. Ker mladi tiska v ožjem pomenu besede (torej časopisov, revij) ne beremo pogosto, se članek osredotoča na splet. Gotovo je največ vredno pričevanje z vsakdanjim življenjem, vendar ne smemo zanemariti niti pomena pričevanja na spletu. »Internet je, žal, vse pogostejša oblika komunikacije med mladimi, zato je pričevanje na spletu pomembno,« pritrjujeta 15-letni Marija in Lucija iz okolice Kamnika.
Smo mladi tiho?
Marko Kržišnik, koordinator Stične mladih, pravi, da lahko pričujemo tako, da nismo tiho, ko preberemo nekaj, kar ni res oz. s čimer se ne strinjamo. Ali res nismo tiho? Na facebooku marsikdo všečka in deli najrazličnejše vsebine. Všeč mi je, da je zmagala Tina Maze, delim članek o norem žuru DJ Umka … Kaj pa novica o tem, da se je rodil Jezus? Jo bom delil? Ali bom vsaj na veliko noč všečkal status o tem, da je Jezus premagal smrt? Zmaga Tine Maze je super, saj prinaša veselje. Vendar zmaga Jezusa prinaša še veliko več. Že res, bo morda kdo rekel, ampak kaj ko je med mojimi »facebook prijatelji« precej takšnih, ki niso verni. Toda kako, da na podoben pomislek ne naletimo pri deljenju novice o DJ Umkovem žuru – mar vsi tvoji »facebook prijatelji« poslušajo enako glasbeno zvrst kot ti? Zakaj nam je torej mladim težko govoriti o Bogu v javnosti (in na spletu)? Martin Šuštar, župnik v Marezigah in Truškah, meni, da mladi prevečkrat slišijo, da je vera nekaj zasebnega, kar je po njegovem mnenju paradoksalno. »Vera je vedno odprta navzven k bližnjemu in v svet,« pravi in dodaja, da kdor zares čuti Boga v svojem življenju, ga ne more skrivati za štirimi zidovi hiše. Nekateri mladi o svoji veri gotovo ne govorijo javno zato, ker jih skrbi, da jim bodo vrstniki nasprotovali ali se jim celo posmehovali. Martin Šuštar za takšne primere predlaga svetopisemsko spodbudo: »Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?« (Rim 8,31).
Pozitivno tudi neverujočim
Neverujočih objave o Bogu običajno ne nagovorijo. Čeprav se morda zdi nemogoče, pa lahko naše spodbudno sporočilo doseže tudi njih, le na primeren način ga moramo izraziti. Z vrstniki, ki ne verujejo v Boga (ali so pripadniki katere druge veroizpovedi) imamo vendarle veliko več skupnega kot različnega. Verjetno si vsi želimo miru, vsi cenimo dobre ljudi … Statistika kaže, da so najbolj brane novice, ki govorijo o slabem: umori, cunami, politična kriza … Če smo že ljudje tako naravnani, da nas slabo v medijih pritegne bolj kot dobro, lahko to razmerje vsaj malo uravnovesimo tako, da sami zavestno pogosteje beremo spodbudne novice (namig: klikni na http://positivenews.org.uk/) in jih tudi večkrat posredujemo svojim prijateljem. Policist je sredi zime bosemu brezdomcu kupil tople čevlje. Prijatelji so kolega, ki je sicer na vozičku, nesli na Triglav. Študenti so obiskali otroke in mladostnike v Rehabilitacijskem inštitutu Soča. Več kot sto tisoč Slovencev na leto daruje kri. Nekdanji brezdomec Marko končno našel svoj dom in družino. Vse to je res! Si predstavljaš, kako bi začel dan, če bi namesto o gospodarski krizi, nemogoči obleki holivudske zvezdnice ali nasilju na ameriški šoli zjutraj bral same vesele novice? Svet bi se zdel lepši, ti bi bil boljše volje, bolj zagnan … Če bi novice na spletu delil s prijatelji, bi se podobno zgodilo tudi z njimi. Tako svet ne bi bil več samo videti lepše, pač pa bi zares postal lepši. S tem ko delaš za boljši svet, pa nedvomno pričuješ za Boga.
Marko Kržišnik pa nam ponuja še eno možnost, o kateri je vsekakor vredno razmisliti: »Mogoče lahko pod pričevanje na spletu razumemo tudi odločitev, da ne obiskujem spletnih strani z nekvalitetno ali zavajajočo vsebino, saj le-te ‘živijo’ od obiska. Če jih ne bomo obiskovali, jim ne bomo omogočili razvoja.«
Ne le kaj, tudi kako!
Marija in Lucija pravita, da občasno »zaideta« na različne spletne forume. Tam, na facebooku in pod članki na novičarskih portalih, lahko pričujemo tudi s komentarji. Pri tem nimam v mislih samo izjav, ki neposredno govorijo o Bogu. O krščanskih vrednotah veliko pove že način komentiranja. Svoje nestrinjanje lahko napišemo posmehljivo ali celo žaljivo, lahko pa prijazno in dobrohotno. Tako nam bolj malo pomaga objavljen svetopisemski navedek, če čez pol ure žalimo drugače mislečega prijatelja. To pa seveda ne velja samo za virtualni svet: ljudi, ki redno hodijo k maši, a je zanje znano, da živijo v nasprotju s krščanskimi vrednotami, ne moremo imeti za dobre pričevalce.
Recept zate!
V članku so bili omenjeni različni (a seveda ne vsi!) načini pričevanja na spletu. Marijo in Lucijo najbolj nagovorijo resnične zgodbe, Marka Kržišnika iskreni poglobljeni razmisleki, medtem ko sam pričuje tako, da na spletu govori o tem, kar je dobro … Kateri način je torej najboljši? Kateri je pravi zate? To lahko ugotoviš edino ti! Že veš, kako boš pričeval?
Vir: Družina