“Pokaži nam, Gospod, svojo dobroto, daj nam svoje odrešenje.”
Preljubi moj Oče,
rada obožujem stvari. V tem lahko gledam dobroto, ki mi jo daješ. Obožujem toplino, molitev, vse letne čase, obožujem pogovore s pravimi ljudmi, naravo in plamen sveče, ki gori ob meni. Obožujem še ogromno stvari, ampak vsem je skupno eno. V vsem tem lahko vidim Tebe, moj Gospod. In hitro ugotavljam, da Te moje srce v bistvu zares obožuje. V meni si vžgal tisto najmanjšo iskro. Zdaj se širi in gori zate.
Ker me Ti edini zares poznaš.
Ti veš za vse, kar mi leži na srcu.
Ti veš za vse moje strahove in moje skrbi.
Ti veš, česa si želim, ko se sama ne znam odločiti.
Ti veš, česa nočem in zakaj se stvarem včasih tako izogibam.
To me pomirja, hkrati pa mi daje občutek majhnosti. Ker poleg vsega dobrega vidiš tudi vse moje človeškosti. Včasih me je sram, ko stopam predte z vso umazanijo, ki sem jo pobrala na poti. Moja duša je umazana. To me žalosti vsakič znova. Vidim Te, kako me takrat opazuješ, z nežno dlanjo me pobožaš in me sprejmeš v svoje naročje. Takrat se zavem. Žal mi je, za mojo grešnost, žal mi je, da je moja duša v neskladju s Teboj, ampak vseeno poslušam Tvoj glas, ki mi pravi, da mi odpuščaš. Da mi je vse že odpuščeno. To me pomiri. Objeta v Tvoje roke si predstavljam najino Mati, kako pestuje Tebe. Predstavljam si, kakšno zaupanje je imela in čez kakšno goro težav se je prebila. Kako čista in iskrena je bila v vsem tem. Jaz pa ležim pri Tebi, umazana, a z zavedanjem, da mi je prav zaradi Tebe vse odpuščeno.
Ti si me rešil Gospod. Tu me hvaležnost preseže. Iz globine mojega srca se razširi v nebo. Zaradi Tebe lahko živim. Ti si izvir moje hvaležnosti. Noro je, kako lahko duša zapoje in zapleše. Kako se lahko veselim. In Ti si vzrok mojega veselja. Ti si moja sreča. Iz moje majhnosti delaš nekaj večjega. V moji majhnosti me učiš. Vsak dan lahko na novo spoznavam in rastem.
Rada sem srečna in radostna, ko Te zagledam v preprostosti vsakega dneva. Všeč mi je, ko se zjutraj skupaj s Tabo odpravim na pot in nezavedno sledim Tvojemu vodilu. Stopam po tvojih stopinjah, trudim se Te dohajati. Včasih mi ne uspe, ampak takrat se obrneš k meni, na Tvojem obrazu lahko zagledam nežnost in Ljubezen. Obrneš se in prideš nazaj pome. Tvoja neskončna Ljubezen.
Zelo všeč mi je, ko se lahko zvečer zaupam Tebi, v Tvoje varstvo. Ko se lahko ozrem nazaj in ugotovim, kako lep dan je bil. Bil je lep, ker sem se trudila slediti Tvoji zvezdi, ki si jo poslal zame. Vesela sem, ko se zavem svetlosti neba. Toliko majhnih zvezdic vsak dan sveti na njem, da se v temi ne izgubim. Z vsem srcem upam, da sem tudi sama zvezdica na nebu nekoga. In verjamem, da sem. Ker v mojem srcu še vedno gori plamen, prav tisti, ki si ga takrat enkrat prižgal. Ni še ugasnil. Še vedno me polni z mirom in upanjem. Še vedno se v njem skriva moja Ljubezen za svet. Še vedno gori zate in za tiste, ki ga potrebujejo. Z veseljem ga delim z drugimi, z veseljem jim pokažem, kako lepo je goreče srce.
Gospod, ki si me odrešil in ki mi daješ življenje, predte prihajam v svoji majhnosti in hvaležnosti, predte skušam stopati čim bolj čista. V meni si vžgal iskro in prav je, da nikoli ne ugasne. Nauči me ponesti svetost tega časa, ki me napolnjuje z upanjem v celo leto. Nauči me svet gledati skozi Tvoje oči, skozi oči čistega otroškega srca, da bom znala varovati Tvoj plamen in Te videti v vsem in vsakomur. Hvaležnost me res presega.
In še en ‘psalmček’ oz. en njegov delček:
“Pokaži nam, Gospod, svojo dobroto,
daj nam svoje odrešenje.
Poslušam, kaj govori Gospod Bog:
Zares govori o miru svojemu ljudstvu
in naj se ne obračajo k norosti.
Zares blizu je njegova rešitev.
Dobrota in zvestoba se bosta srečali,
Pravičnost in mir se bosta poljubila.”
Naj nas ne bo strah sprejeti darila Njegove ljubezni za katero smo bili ustvarjeni.
Tvoje srce opogumi naj se, upaj v Boga.
(Tvoja) animatorka