‘Nebeški Oče, postavil si nas v to lepo domovino, da bi izpolnili svoje poslanstvo in bili odprti za življenje. Vendar nas mnoge sile odvračajo od tega; prevečkrat iščemo sebične koristi in pozabljamo na druge. Zato Te prosimo za dar skesanosti in spreobrnjenja. Naj Tvoj Duh zaveje nad možmi in ženami, ki nas vodijo, da bodo delovali za pravičnost in razvoj domovine, nam državljanom pa pomagaj, da bomo odgovorni na svojem mestu in da se bomo kljub razlikam veselili drug drugega. Pomagaj nam podpirati mlade, biti blizu družinam in ostarelim ljudem. Nauči nas prisluhniti vsem, ki trpijo. Na priprošnjo nebeške matere Marije se nas usmili, molitev in post naj bosta naša zaveza s Teboj. Prosimo Te, podeli nam blagoslov za naše osebno in skupno življenje. Amen….”
Tako smo molili na dekanijskem pohodu po Ojstrici na sam praznik Dneva državnosti 2015. Ta dan nas je povezal v eno; pri hoji proti vrhu Košenjaka, pri molitvi pri Treh križih ob slovenski zastavi in pri okusnem bograču, ki sta ga za konec pohoda pripravila člana Kimperk teatra Mojca in Milan v farofu na Ojstrici…Letošnji dan državnosti smo namreč izkoristili za dekanijski planinski pohod in molitvi za domovino. Zbralo se nas je 47, ki smo svojo pot pričeli pri farni cerkvi na Ojstrici. Domačina, Zinka in Marjan, p.d.Pogača, sta naše korake usmerila v povsem neznano pot na vrh Košenjaka. Pot morda res vodi nekoliko vstran, a nas prav zložno vodi ob obrobju Velke ter pripelje do samega vrha Košenjaka. Saj vemo, da si vsak želi čim prej doseči vrh…a naš korak je danes bil usmerjen v lagodno hojo in predvsem druženje med seboj, saj smo prihajali iz različnih župnij naše dekanije Dravograd-Mežiška dolina. Največ pohodnikov oziroma romarjev je bilo iz župnije Ravne na Koroškem, ki so prišli skupaj s kaplanom Juretom. Tudi župnija Dravograd in Ojstrica nista veliko zaostajala, pa še iz Šentjanža, Šempetra. Nenazadnje, kuharja Mojca in Milan, pa vodnika pohoda Zinka in Marjan in župnik Igor, vsi smo si bili edini, da je ta pot prava izbira za današnji praznični dan, da je lepa, zložna in nič kaj naporna. Sklenili smo, da jo bomo v prihodnosti tudi markirali, jo poimenovali ‘Romarska pot po Ojstrici’. Na poti smo obiskali lovsko kočo Piramida (tu so bili zbrani udeleženci vsakoletnega pohoda Vojnih veteranov za Slovenijo), pa na vrh Košenjaka, nato preko avstrijske Rosshutte, do kapele Trije križi na Goriškem vrhu in nato spet k farni cerkvi na Ojstrico.
Tako lep in varen korak, tišina gozdov, ki smo ga prekinjali s pogovorom, misel na neokrnjeno naravo, bodo tudi kasneje mnogim prinesli tako potrebno zbranost, tišino in priložnost za meditativno pohodništvo. Ta pot bo gotovo prava za te zahteve, posebej če jo bodo hodili bolj posamezniki, ki si želijo tišine, miru in priložnosti za osebno meditacijo. Ker imamo na poti kar nekaj svetih znamenj in cerkva, bo še kako prav prišla molitev, ki na romarski pohodni poti nikakor ne sme manjkati.
Današnji pohod nam je dal novih moči, idej, kako preživeti svoj čas v oazi miru Košenjaka, ter vzpodbudo, kako molitev za domovino vplesti v svoj planinski korak.
Ob koncu srečanja smo se v farofu zahvalili Zinki in Marjanu, ki sta prevzela vodenje pohoda, si traso zamislila, ter Mojci in Milanu – p.d.Velški Mori, za odličen bograč in postrežbo.
