V nedeljo 8. septembra na praznik rojstva božje matere Marije je bilo na Prevaljah prvo srečanje družin Dekanije Dravograd-Mežiška dolina. Pobuda za organizacijo srečanja je nastala v Dekanijsko pastoralnem svetu že v jeseni 2012, ko je papež Benedikt XVI razglasili leto vere. Zato se je to srečanje odvilo prav na to pobudo z motom srečanja »Družina, postani, kar si«, ki ga je podal že papež Janez Pavel II. Ta vzklik je bil podan kot izziv in vzpodbuda vsem  v razmislek o vlogi družine, ki jo ima družina že od nekdaj po svoji naravni danosti. Cerkev še posebej ceni družino kot vrednoto samo po sebi ter hkrati kot nosilko in oblikovalko vrednot. Družina ima zelo pomembno, nepogrešljivo vlogo v človekovem, družbenem in krščanskem življenju. Družina je skupnost, ki goji mir, pravičnost, ljubezen in medsebojno pomoč. Družina je Cerkev v malem.

Tako so se na lepo sončno popoldne zbrale ob  župnijski cerkvi Marije na Jezeru družine iz cele dekanije. Številčno je bilo udeleženih okoli 80 otrok in okoli 70 odraslih staršev in starih staršev. Razveseljivo je bilo, da so se vabilu na srečanje odzvali birmanski pripravniki iz župnij  Dravograd in Šentjanž pri Dravogradu. Poleg družin so bili udeleženci tudi duhovniki iz dekanije in  mladinski animatorji.

Srečanje in druženje se je začelo po programu ob 15. uri. Po uvodni predstavitvi so s pevskim programom mladinci animatorji iz župnij Kotlje, Ravne in  Prevalje, poskrbeli za pravo vzdušje in lepo razpoloženje. Gospod dekan je s pozdravnim nagovorom povabil ne le k srečanju, ampak k druženju družin, kajti krščanske družine se ne smejo zapirati v svoj krog, ampak se morajo odpirati tudi navzven. Zato je ta dogodek tudi ena izmed oblik za odpiranje družin in dana možnost, da družine postanejo opora druga drugi v izzivih današnjega časa. Poudaril je, da družina naj postane to, kar je : kraj srečevanja, ljubezni in medsebojne pomoči.

Po uvodnem programu so na župnijskem dvorišču otroke že čakali animatorji v štirih različnih delavnicah in sicer v delavnici za izdelovanje Marijine slike, barvanju kamenčkov, izdelavi angelčkov, barvanju piškotov in v skavtski delavnici. Tako so otroci svoje ustvarjalne dejavnosti in veselje  lahko potešili v eni izmed  delavnic.

Starši pa so se udeležili okrogle mize s pričevanjem in pogovoru  dveh krščanskih  zakonskih parov o vzgoji otrok. Mlajša zakonca Klavdija in Janeza Ciglerja Kralj sta mlada starša dveh deklic, starih 2 in 4 leta in zgledno krščansko živita v zakonu in se posvečata krščanski vzgoji svojih otrok. Kot prostovoljca sta zelo aktivna in sodelujeta na portalu iskreni.net. Drugi zakonski par kot pričevalca sta  bila Mihaela in Miran Razboršek, ki imata že skoraj odrasla sinova in sta v zakonu že 21 let. Tudi onadva sta poleg službe zelo aktivna v domači župniji.

Beseda je tekla o krščanskem zakonu in vrednotah krščanskega življenja v njem in pri vzgoji otrok. Kot pričevalci so podarili,  da moč za izpolnjevanje zakonske obljube črpajo iz same odločitve za moža, ženo in ugotavljajo, da po tej odločitvi ni več poti nazaj, ampak z božjim blagoslovom, iskrenostjo,  dopustitvi ranljivosti v zakonu raste zavest, da zakonca spadata skupaj. Živost zakona dajejo otroci. Kot krščanski zakonci so se odločili, da bodo živeli družino po božji podobi ( neločljivost zakona ), da bodo rasli otroci v lepem. Poudarili so tudi, da ni samo po sebi umevno ostati skupaj, zato se je treba  truditi vsak dan znova. Moč zato črpajo iz globoke vere in dneve začenjajo z jutranjim križem in molitvijo, ter izročanju Bogu. Velika opora so tudi zakonske skupine v katerih se podpirajo. Opora je tudi duhovnik in domača župnija v kateri sodelujejo.

Lepo je bilo pričevanje ob vprašanju kako krščansko vzgajati otroke. Zakonca Cigler Kralj sta poudarila, da je v njuni družini Bog in duhovnost sestavni del življenja. Molijo zjutraj, v avtomobilu, zvečer, pred jedjo, veliko pojejo in se pogovarjajo o veri. Otroke sta že kot dojenčka jemala s  seboj k maši. Tako, da otroka rasteta v veri na spontan in naraven način.

Izkustvo krščanske vzgoje zakoncev Razboršek, s skoraj odraslima otrokoma je v predšolski vzgoji bil podoben. Otroke sta vedno blagoslavljala in izročala v božje varstvo. K maši sta jih navajala že zelo zgodaj in otroci so spontano sprejemali držo staršev. Kot zavetnika družine so sprejeli Slomška in se njemu priporočajo. Tudi z vstopom v šolo, ni bilo težko vključevanje v verouk in življenje župnije. Tudi obisk maš ni bil problem. V mladostniški dobi, pa sta starša morala biti taktna in dajati veliko vzpodbud, postavljati sta tudi morala meje in prisluhnit težavam  otrok in jih poskušat razumet.

Izpostavljeno je bilo tudi vprašanje kako naj starši ravnajo, ko se mladostnik upre, da ne bo šel več ne k verouku , ne k maši?Takrat pa je potrebno veliko strpnosti, pogovora, osmišljanja pomena, otroku dati tudi možnost izbire, pa tudi postavljanja bolj trdih zahtev staršev.

Zanimivo je bilo vprašanje kako naj zmore družina v teh časih premostiti čas, ki ga vedno primanjkuje zaradi tolikšnih obveznosti ? Zakonci so podali svoje izkušnje, kako se trudijo, da bi bili veliko skupaj, se slišali, izkoristili vsak trenutek za pogovor, molitev. Temu skušajo prilagoditi svoj vsakdanji urnik, seveda priznavajo, da jim to vedno ne uspeva, zato vse skupaj prepuščajo božji volji. Poudarili so, da se je res na prvem mestu potrebno odločiti za otroke, družino.

Ob koncu okrogle mize je bilo postavljeno vprašanje povezanosti družine s cerkvijo, ali cerkev staršem nudi kar potrebujejo za vzgojo otrok? Skupna ugotovitev je bila, da cerkev veliko daje, vendar se družine premalo zavedajo, da so tudi one cerkev in , da same premalo živijo z župnijo in dajejo vanjo.

Starši so se z vprašanji vključili v razgovor in pomembna  je bila skupna ugotovitev, da starši morajo otrokom postavljati meje in za versko vzgojo skrbeti tud s postavljanjem meril, ki so včasih tudi bolj trda. Seveda pa starši morajo biti otrokom vzgled in iti skupaj z njimi k maši.

Po zaključku okrogle mize je sledil v cerkvi še molitveni del srečanja za blagoslov v družinah. Kot pečat celotnega srečanja je bilo to molitveno bogoslužje, v katerem so sodelovali vsi: očetje, mame, otroci. Bilo je zelo lepo in duhovno bogato, saj je potekalo z izpostavitvijo Najsvetejšega, njegovo počastitvijo, prošnjami za družine, molitvijo, izročanje družin Mariji, darovanje  izdelkov otrok na delavnicah Mariji za rojstni dan. V posebni molitvi za družino so se družine izročile  Mariji. Otroci so izrekli zahvale v obliki odgovora na vprašanje ali je bogastvo tega sveta več vredno kot …..Vse skozi je molitveni del bil popestren s petjem duhovnih pesmi. Ob koncu je sledila zahvala otrok: Gospod Jezus hvala ti za naše dobre starše. Sledila je še tiha adoracija z zazrtjem v Marijo in v moto srečanja« Družina, postani, kar si.« Za čisto za konec in kot popotnica je bil vsem navzočim podeljen blagoslov s pokaditvijo Najsvetejšega.

Veselo druženje se je nadaljevalo še  zunaj cerkve s pogostitvijo, ki so jo pripravile skrbne gospodinje.

Prvo dekanijsko srečanje družin je bilo tako končano. Bilo jo lepo, bogato z dogajanjem, popestreno z druženjem, novimi spoznanji in pričevanji o  krščanski vzgoji otrok in  duhovno blagoslovljeno za vse družine in navzoče.

Zapisala Irma Kladnik