Pred poletnimi počitnicami in pred letošnjima oratorijema, so se mladi odločili, da si še enkrat letos privoščijo duhovi oddih za mlade. Tokrat so se odpravili v prenovljen dom na Razborju. Namen: graditi na medsebojni povezanosti.
V dogajanje so vstopili z gostoma, mladim parom, Katjo in Janom, ki sta se poročila v študentskih letih, pri svojih rosnih 20 leti. Nagovarjala sta s svojo iskrenostjo, izžarevala močno ljubezen in ganila s svojo preizkušano zgodbo. Mladi so videli in slišali kaj pomeni pristna ljubezen, po Božjem načrtu.
Sobotno dopoldne so se razdelili na mlajšo in starejšo skupino. Mlajši so se pogovarjali o prehojeni poti od birme do danes, starejši pa se razmišljali ob temi “Odrešenje”. Prvi so med drugim spoznali, da je premalo imeti vero, potrebno je tudi vključiti razum. Vere ne gre jemati samo s čustvi, veliko stvari si je potrebno razložiti z razumom. Tudi obstoj in delovanje Jezusa. Voditelji pa so spoznavali globino Božje Ljubezni in Njegovega načrta za medsebojno ljubezen. Ob njihovi preteklosti so razmišljali: “Ni pomembno kje si bil, kaj si storil, edino pomembno je, kam greš od tu naprej. Vse lahko pustiš za seboj.” Čudili so se ob dejstvu in besedah svetega papeža, da nas “Bog tako noro ljubi, da te želi popolnoma darovati kot zakonskega moža, zakonsko ženo!” in s tem nas želi najbolje pripraviti na naš cilj: “popolna združiev z Bogom v nebesih.”
V dnevu so se ustavili tudi ob katehezah, ki so srce vsakega oratorija. Nadaljevali so z razmišljanjem o padcih v življenju in dejstvu, da želi Jezus vstopiti v najbolj razmetan in temen kotiček našega srca. Seveda ni manjkalo petja, iger, smeha in solz. Vikend je, kot vsak, prehitro minil.
Za konec pa vam zaupamo še misel svetega Janeza Pavla II: “Če želimo videti Jezusa, mu moramo naprej dovoliti, da On gleda nas.” Takšnega kot sem, z vsemi napakami in slabostmi vred! Bog je tisti, ki nam daje vedno novo priložnost, kot je zapisano v knjigi žalostink: “Dobrota GOSPODOVA je, da nismo popolnoma pokončani, da njegovo usmiljenje ni prenehalo; nova je vsako jutro, velika je tvoja zvestoba.” (Žal 3, 22-23) Zaupamo v to Božjo ljubezen!?
