V naši župniji so odšli v večnost k dobremu Bogu trije trdni in močni kristjani. Odšli so kleni možje, ki so s svojim življenjem izpričali tisto pravo in trdno vero v Življenje in Boga. Njihovo življenje je bilo eno samo pričevanje kako z vero vztrajati na začrtani življenjski poti, ki jim ni bila nikakor z rožicami posuta.
Vsak izmed teh mož je bil že v rani mladosti zaznamovan s trdim kmečkim vsakdanom, ki je imel za moto: moli in delaj. Vera jim je bila dana že z materinim mlekom in je z njimi rasla od rane mladosti skozi vsakdanje delo. Ko so odraščali v fante in može in si iskali življenjske družice, je bila vera tista, ki jih je vodila, da so ustvarili krščanske družine. Vera je bila vtkana v njihov delovni vsakdan, nedelja tisti najbolj sveti dan, ko je družina skupaj odšla k maši in počastila Boga kot se spodobi. V njihovih družinah je bil Bog na prvem mestu.
Znali so živeti z naravo in v skromnosti življenja dajati močan zgled svojim otrokom. Zato so njihovi otroci rasli v veri, ljubezni do doma in spoštovanju drug drugega.
Njihov delovni dan se je začenjal z molitvijo in izročanju Bogu. Opoldne so se pri svojem delu še znali ustaviti in počastiti Marijo z angelskim čaščenjem. Dolg delovni dan so z družino zaključevali z molitvijo rožnega venca.
V svojem življenju so znali in zmogli narediti veliko dobrega tudi za domačo župnijo in skupno dobro. Trdnost zaupanja v Boga so izkazovali s svojo življenjsko vedrino.
Tudi v jeseni življenja so ostali dobri kristjani in vzor mlajšim generacijam. Znali so se še poveseliti na župnijskih žegnjanjih, kolikor jim je še zdravje dopuščalo. V potrpljenju so prenašali svojo starost in bolezni in jih z molitvijo izročali Bogu. Pa znali so še vsakdan moliti za zdravo pamet in srečno zadnjo uro.
Kot zadnjo milost za njihovo zvestobo, jim je Bog naklonil poslovitev od tu zemskega življenja na krščanski način v krogu svojih družin. Kot je njihovo življenje pričalo o Bogu, tako je bilo tudi njihovo zadnje slovo, na katerega niso imeli več vpliva. Njihovi domači so v veri, ki so jo prejeli od njih, zmogli njihov odhod v večnost narediti tako naraven, krščanski s celotnim poslovitvenim obredom in pogrebom samim.
Izročanje umrlega k večnemu počitku je po krščansko nekdaj bilo s poslovitvijo v domači hiši in z bedenjem pri rajnem telesu umrlega. V domači hiši, kjer je umrli živel, so naredili pare in ga nanje v krsti položili. V skromnosti so okrasili prostor s cvetjem, na stene obesili svete podobe Jezusa in Marije. Ob krsti so gorele sveče, ob vznožju je stal križ in blagoslovljena voda.
Sorodniki in znanci so prihajali bedet k rajnemu in se od njega poslavljat z molitvijo, pesmijo in obujanjem spominov iz življenja z njim. Poslavljanje, ki je trajalo dva dni, je bilo tako domače in pristno in vse je pričalo o življenju umrlega. Molitev je bila tista najmočnejša, ki je povezala žalujoče z umrlim in je bila darovana kot popotnica umrlemu v večno življenje. Ob bedenju se je izpričevala vera v Boga, ko so se svojci sicer z žalostjo v srcu poslavljali od ljubljenega, vendar z vero in upanjem, da smrt ni konec, ampak samo prehod v večno življenje pri Bogu.
Na dan pogreba se je s slovesom iz domače hiše umrlega v sprevodu s krsto pospremilo v domačo cerkev. Krsto z rajnim je z molitvami duhovnik pospremil v cerkev, kjer se je darovala maša zadušnica. Pri maši so se domači in farno občestvo s sodelovanjem pri maši poslovili od njega. Nato se je krsto v sprevodu pospremilo na pokopališče h grobu in še z zadnjim slovesom duhovnika in molitvijo Očenaša, položilo človeka v grob, k večnemu počitku.
Tako je nekdaj potekalo slovo kristjanov od zemeljskega življenja v večno življenje in takšen je bil krščanski pogreb. Vse to, oziroma dobršen del tega so bili še deležni naši trije možje. Mi v župniji pa smo bili priče še pravega krščanskega načina poslovitve od rajnega.
Danes pa, ko so časi drugačni, ko vse nekam v naglici drvi, so tudi naše poslovitve od rajnih običajno čisto drugačne, le z malo krščanskega navdiha. Do človeka ko umre nimamo več pravega spoštljivega odnosa, gledamo ga samo še kot truplo, ki ga je potrebno takoj upepeliti in potem hitro pokopati. Ni časa za dostojanstveno slovo od umrlega svojca kot človeka, ampak se poslavljamo od tistega kupčka pepela v kovinski škatli. Čas slovesa je skrajšan na minimum. V parih urah, ko prispe žara s pepelom umrlega, je že opravljen tudi pokop. V vežici, kjer je žara, že velikokrat ne vemo kako bi se vedli. Nerodno je, ko z blagoslovljeno vodo kropimo po kovinski škatli v kateri je sicer pepel umrlega. Ob tako kratkem poslovitvenem času, je tudi skupna molitev za umrlega težko izvedljiva, oziroma je ni. V svoji plitvosti mislimo, da smo kot kristjani opravili vse, ko pogrebno slovesnost opravi duhovnik. Našega sodelovanje pa ni, še ob molitvi, se velikokrat sliši le slabo mrmranje.
Pri maši zadušnici, ki je običajno po pogrebu, pa večina prisotnih, razen redkih, ne ve kaj in kako se pri maši obnašat, kaj šele sodelovat.
Ob takih pogrebih, žalujoči svojci niso potolaženi, razen nekaterih, ki iščejo in najdejo tolažbo v stiku z duhovnikom, ki jim v sočustvovanju z vero odpira vrata upanja, da umrli ni mrtev, ampak, da je prešel v srečno večno življenje pri Bogu.
Za vse, ki se imamo za verne kristjane je velik izziv, da se vprašamo, kako bomo v prihodnje znali in zmogli v svoji veri pokopavati svoje rajne. Vprašamo se lahko, kako bodo pa nas pokopavali, ko pride ura?
razmišljala: Irma Kladnik