V Dijaški oddaji smo na pobudo poslušalke spregovorili o odnosu družbe do razgaljenosti, do izumetničene podobe teles in postavljanju pravil mladim, koliko in kaj ter kaj pokazati. V poletnem času je nemalo staršev v skrbeh ob pomanjkljivem in izzivalnem oblačenju svojih mladih. Sprašujejo se o vzrokih, namenih takšnega oblačenja. Kaj lahko naredi mama, je vprašala poslušalka. Sme poseči s prepovedjo in svojimi merili o oblačenju? K pogovoru smo povabili Polonco Sokol z Iskreni.net, ki skupaj z možem Tomažem Sokolom predava mladim v župnijah in po šolah o teologiji telesa.
Vlada egoizem – kdo obvlada koga, mi nagon ali obratno?
Polonca Sokol: “Veliko sem med mladimi in mnogi živijo vrednoto spoštovanja sebe in drugih. Čutijo to, saj je spoštovanje slehernega človeškega bitja položeno v nas. Koliko pa smo to zmožni živeti, pa je v veliki meri odvisno od dediščine družinskega okolja, v katerem smo zoreli, do tega, kako so se na naše oblačenje odzvali v naših najstniških letih in seveda, kaj nam sporoča družba. Družba zelo zgodaj seksualizira mlade in spodbuja razgaljenost. Izvirni greh je v nas položil tudi to, da se ne zmoremo več gledati s čistim pogledom. Vneslo se je veliko egoizma. Rodil pa se je tudi sram, kar pa je dobro, saj nas sram zaščiti, da nas drugi ne bi gledali samo kot stvar. Kot nekaj, s čimer lahko zadovoljijo svoje potrebe in nagone. Iz tega se potem vedno znova rodijo pogovori o dostojnosti oblačenja. Ljudje lahko nadziramo svoje nagone, ne nagoni nas. To svobodo nam daje Bog. Ne, da lahko počnemo kar koli, ampak, da se odločamo za dobro. V tem je svoboda. Če so dekleta dostojno oblečena, fantom sporočajo, da so več kot samo telo. In obratno seveda.”
Vrat pač ne pridržimo samo tisti, ki nam je všeč
“Pomembno je zavedanje najglobljega dostojanstva, ki nam ga daje Bog. In to je prav v moškosti in ženskosti. V tujini in vse bolj tudi v Sloveniji, se širijo zelo močni pritiski tako imenovane teorije spola, s katero hočejo prikazati, da smo si moški in ženske enaki. Nismo si enaki, razlike so več kot očitne, smo pa enakovredni in enakopravni. Nikoli pa ne bomo enaki. Ženska je nežna, zna sprejemati in ima materinski čut, moški pa so močnejši, večji in pravi moški je tisti, ki te svoje darove, to moč, zna usmeriti v darovanje za druge, tudi za ženske. To ne pomeni, da recimo vrata pridržiš samo tisti, ki ti je všeč, ampak je to način življenja. Prijazen si do vseh, do babice, sodelavke, sestre, do vseh. Pozornost je ženskam všeč. Gre torej za držo, kaj pomeni biti moški in kaj ženska.”
Že zato, ker smo, smo vredni ljubezni
“Ljudje sodobne družbe smo zelo zelo zmanipulirani. Vzemimo za primer videospote popularnih pesmi, kako se v njih predstavlja že skoraj mehka pornografija, gre za skrajno ponižanje ženskega telesa. Pri vsem skupaj zaznamo dvojno sporočilo, kar povzroča zmedenost. Prav neverjetna je ta močna manipulacija. Po eni strani sporočajo, naj se zaščitimo pred moškimi. To ni pošteno, nihče se ne bi smel bati drugega. Po drugi strani pa sporočajo, naj se čim bolj razgalimo, da dobimo več pozornosti in uspemo pritegniti poglede. Kar seveda spet ni pošteno, saj si vsak želi biti spoštovan v tem, kar je in ne, da se mora recimo ženska sleči za pozornost in fant mora imeti najboljši telefon, da pritegne pozornost. Želimo in zaslužimo si ljubezen brez tega, kaj imamo in kakšni smo. Zgolj zato, ker smo božji sinovi in hčere, ker smo ljudje, imamo v tem povsem dovolj dostojanstva za biti ljubljeni.”
Očetje, povejte hčerki, da jo imate radi. Vedno znova.
“Dekleta, ki delajo v modni industriji in so zelo rada v izzivalni pozornosti, so velikokrat najbolj ranjena in v sebi nespoštovana. Zato je zelo pomembno, da imajo svoje hčere radi njihovi očetje in jim to tudi pokažejo ter povedo. Če dekle od svojega očeta, kljub morda storjenim napakam ali neuspehom, dobi potrditev ljubezni, nima potrebe, da bi z obnašanjem, izzivalno telesno govorico, pritegnila pozornost moških, ker ve, da si zasluži veliko več od le nekaj poželjivih pogledov. Zavedamo se, danes je veliko očetov odsotnih, zato se mi zdi tu zelo pomembna verska dimenzija. Dekleta naj vedo, imamo Boga Očeta, ki nas ljubi, takšne kot smo, z vsemi morebitnimi pomanjkljivostmi in storjenimi napakami vred. Pogosto se zgodi, da ko storimo kaj narobe, se s to napako, z grehom, ki je bil storjen, poistovetimo. Rečemo, saj jaz takšen sem, ker sem naredil to ali ono, kar ni bilo prav. Ampak to ni res, to so naše šibkosti, zato imamo spoved, s katero odložimo to breme in smo jutri na boljši poti. Vrne se nam dostojanstvo in zavedanje, kolikšne močne iskrene ljubezni smo v resnici vredni. Ker veliko govorim o ženskah, o dekletih, je prav, da tudi dekletom povemo, ni prav, da stopimo pomanjkljivo oblečene pred fante, recimo na zabavi, ko v sebi vemo, da gre samo za izzivanje, to je zelo nepošteno do fantov in vsekakor ni način medsebojnih odnosov.”
Vir: radio Ognjišče