Libeliče in Potoče so med seboj neločljivo povezane. Ne le, da smo sosedje, kraja sta bila stoletja dolgo tudi v isti, Libeliški župniji. Dvajseto stoletje je prineslo veliko sprememb in leta 1922 med kraja postavilo mejo, ki je vztrajala skoraj celo stoletje in zasekala globoko vrzel. Ločila je podružnico od fare, ločila je kraja, ločila je ljudi. Zdaj meje že več let ni, a kraji in ljudje ob meji se le počasi spet povezujejo.
Letošnjo pomlad smo prvič izvedli Križev pot iz Libelič v Potoče. Lepo je bilo in bili smo prisrčno sprejeti. To nam je dalo pogum in veselje, da smo se odločili, da se Potočanom pridružimo pri njihovem prazniku, na god zavetnika njihove cerkve, svetega Jerneja.
Tako v nedeljo, 26. avgusta, v Libeličah ni bilo maše, Libeličani smo šli v Potoče. Čeprav je bilo tega dne deževno in hladno, kot da bi že bil Pliberški sejem, je bilo vzdušje veselo in slovesno. Že mogoče, da je vreme veselilo le kmete, toda motilo ni nikogar. Verniki z obeh strani meje smo dodobra napolnili cerkev, ki je bila za to priložnost lepo okrašena. Maša, ki jo je vodil mag. Michael Golavčnik, je bila posebno doživetje. Za nas, Libeličane, že zato, ker je potekala v dveh jezikih ki se prepletata in dopolnjujeta. Tudi Božja beseda se je brala v obeh jezikih, sodelovala je bralka iz Libelič. Odpet psalm in čudovito petje pevskega zbora so še poudarili slovesnost dogodka. Pri maši sta se domačemu župniku pridružila tudi libeliški župnik g.Franček Kraner in dravograjski župnik moderator PZD g. Igor Glasenčnik. Zaradi dežja tradicionalne procesije skozi vas ni bilo, ampak je bila skrajšana na eno postajo v cerkvi. Po maši je sledilo druženje v zavetju šotora, gostje iz Libelič pa smo bili deležni še posebne pogostitve v gasilskem domu.
Organizatorjem gre vsa pohvala. Čeprav jim je dež malo pokvaril načrte, je bila prireditev zelo lepo organizirana. Hvala jim za pogostitev, predvsem pa hvala za prisrčen in iskren sprejem, da smo se počutili dobrodošle in čisto domače. Še bolj bomo ’skrižem hodili’, vezi, ki smo jih pričeli plesti, bomo razvijali, zato da bodo tudi zadnji ostanki meje v naših glavah izginili. Našim sosedom se bomo oddolžili z vabilom, naj se nam pridružijo v Libeličah; najprej v novembru, ko bomo praznovali god našega farnega zavetnika sv. Martina. In vedno, kadar se bo kaj dogajalo in kadar bomo praznovali. Ali pa kar tako. Ali res še vedno potrebujemo razlog, da se družimo?
P.V.
