Drage sestre, dragi bratje!
Letošnji postni čas bomo obhajali v svetem letu, zato je teh nekaj tednov do velike noči le del velike svetoletne poti spreobrnjenja in milosti. Nekaj svetoletne poti smo že prehodili, velik del poti pa je še pred nami. Papež Frančišek je sveto leto naslovil Romarji upanja ter nas povabil, da postanemo romarji – da stopimo na pot vere s pripravljenostjo na napor, tudi tveganje in vedno s pogledom na cilj. Romar ni turist, ki zgolj opazuje, niti potepuh, ki tava brez smeri. Kristjan je romar, ki hodi z zaupanjem, prožnostjo in budnostjo. Poklicani smo, da svojo pot živimo skupaj z drugimi in v zavedanju, da je vera romanje – kar pomeni pot, proces, rast. V tem smislu smo na tej zemlji v stalnem gibanju proti cilju, ki je Bog sam. Zato je ta sveti čas za nas vse vabilo, da razgibamo svoje okostenele duhovne ude in stopimo na novo pot.
Kaj pomeni nova pot v svetem letu?
Sveto pismo STARE ZAVEZE poroča, da v jubilejnem letu, ki so ga obhajali vsakih 50 let, niti polj niso obdelovali, da se je zemlja odpočila. V tem letu so osvobodili sužnje in so odpisali vse dolgove. V tem smislu je Božja beseda za nas vse vabilo, da se v tem letu kot romarji upanja trudimo – po zgledu kralja Davida – zapičiti sulico sovraštva v zemljo in sestri in bratu ponuditi roko. Jezus nas danes vabi, da prestopamo tržno logiko odnosov »jaz tebi, ti meni«, ampak da delamo dobro in odpuščamo, ker je bilo najprej nam odpuščeno. Odpustiti celo sovražniku, poravnati vse zamere – to je svetoletna logika, to je Jezusova logika.
Jezusova zapoved ljubezni se lahko uresniči, ko dovolimo, da Bog zaživi v srcu in nam odpre oči, da sta moj cilj in cilj mojega brata ter sestre, ki ju morda celo sovražim, isti. Po besedah papeža Frančiška to pomeni prejeti dar zvezde Severnice, ki nas usmerja k ljubezni, ki smo jo prejeli od Boga, in to je razlog za ljubezen, ki jo moramo podariti drugim ljudem.
Dragi bratje in sestre,
v tem svetem letu vas vse vabim, da odpišemo stare zamere in sulice sovraštva zapičimo v zemljo miru. Storimo to tako kot je storil cesar, ki je nekoč želel zavzeti deželo sovražnika in uničiti vse njene prebivalce. Po nekem času so ga njegovi svetovalci videli, kako sedi s sovražniki za mizo, z njimi jé in se šali. Začudeno so ga vprašali: »Ali nisi hotel uničiti in iztrebiti teh svojih sovražnikov?« Cesar je zadovoljno odgovoril: »Seveda! Uničil sem jih – spremenil sem jih v prijatelje.« To je prava moč ljubezni – ne uničuje ljudi, ampak sovraštvo. To je svetoletna Božja pot, ki vodi v mir in spravo.
Papež Frančišek pa nas v buli ob odprtju svetega leta opozarja še na eno človeško lastnost, za katero pravi, da smo jo izgubili. To je potrpežljivost. Način življenja nas žene v naglico, kjer ni prostora za srečevanje, pogovor in skupnost. Nepotrpežljivost vodi v nemir, živčnost in celo nasilje. Ko pa pogledamo naravo, vidimo, da vse poteka v svojem ritmu: letni časi se menjavajo, plodovi zorijo postopoma, življenje ima svoj naravni tek. Bog nas s tem uči potrpežljivosti, ki je sad Svetega Duha in znamenje upanja. Spomnimo se na sv. Frančiška Asiškega, ki je v svoji Hvalnici stvarstva naravo doživljal kot veliko družino, kjer je sonce njegov brat in luna njegova sestra. Če bi znali potrpežljivo prisluhniti stvarstvu, bi v njem prepoznali Božjo modrost, ki nas uči, da vse raste in dozoreva ob svojem času. Ponovno odkriti potrpežljivost pomeni narediti nekaj dobrega zase in za druge.
Drage sestre in dragi bratje, ta postni čas naj bo za nas priložnost za prva romanja, za spravo, priložnost za nov začetek. Prav tako naj bo to čas čuječnosti in umirjenosti. Potrudimo se poglobiti molitev, vadimo se v odpuščanju in delajmo dela usmiljenja. Odkrijmo moč križa, ki vodi v vstajenje in se pustimo preoblikovati Kristusovi ljubezni. Naj nas na tej poti spremlja potrpežljivost, ki nas uči vztrajnosti in zaupanja v Božje obljube.
Vse vas pozdravljam in blagoslavljam!
Msgr. Alojzij Cvikl DJ, nadškof
Hodimo skupaj v upanju
Iz poslanice svetega očeta Frančiška za post 2025
Pastirsko pismo za 8. nedeljo med letom, 2. marec 2025
Dragi bratje in sestre!
S spokornim znamenjem pepela na glavi začenjamo letno romanje svetega posta v veri in upanju. Cerkev, mati in učiteljica, nas vabi, naj pripravimo svoja srca in naj se odpremo Božji milosti, da bomo lahko z velikim veseljem obhajali velikonočno zmagoslavje Kristusa, Gospoda, nad grehom in smrtjo. Jezus Kristus, umrli in vstali, je namreč središče naše vere in je porok našega upanja v veliko Očetovo obljubo, ki se je že uresničila v njem, njegovem ljubljenem Sinu: večno življenje (Jn 18,28; 17,3).
V tem postu, ki ga bogati tudi milost jubilejnega leta, vam želim ponuditi nekaj razmišljanj o tem, kaj pomeni hoditi skupaj v upanju, in odkriti klice k spreobrnjenju, ki jih Božje usmiljenje namenja vsem.
Najprej, hoditi. Geslo jubileja »romarji upanja« nas spomni na dolgo potovanje izraelskega ljudstva proti obljubljeni deželi. In ne moremo se spominjati svetopisemskega izhoda, ne da bi pomislili na številne brate in sestre, ki danes bežijo pred revščino in nasiljem in gredo iskat boljše življenje zase in za svoje drage. Tu se pojavi prvi klic k spreobrnjenju, ker smo vsi v življenju romarji, vsak pa se lahko vpraša: Kako se pustim izzvati temu stanju? Sem v resnici na poti ali sem raje ohromljen, statičen, s strahom in pomanjkanjem upanja, ali pa počivam v svoji coni udobja? Ali iščem poti osvoboditve iz grešnih razmer in pomanjkanja dostojanstva? Dobra postna vaja bi bila, če bi se soočili s konkretno resničnostjo nekega migranta ali romarja in pustili, da vključi tudi nas, da bi tako odkrili, kaj Bog zahteva od nas
Drugič, to potovanje opravimo skupaj. Hoditi skupaj, biti sinodalni, to je poklicanost Cerkve. Kristjani so poklicani, da pot prehodijo skupaj, nikoli kot samotni popotniki. Sveti Duh nas spodbuja, naj izstopimo iz sebe. Hoditi skupaj pomeni biti tkalci edinosti, začenši s skupnim dostojanstvom Božjih otrok (prim. Gal 3,26-28); pomeni napredovati drug ob drugem, ne da bi teptali drugega ali ga premagali, ne da bi gojili zavist ali hinavščino, ne da bi pustili, da nekdo zaostane ali se čuti izključenega.
V tem postnem času nas Bog prosi, naj preverimo, če smo v svojem življenju, v naših družinah, na krajih, kjer delamo, v župnijskih in redovnih skupnostih, sposobni hoditi z drugimi, poslušati, premagati skušnjavo, da bi se zaprli v svojo samozadostnost in pazili samo še na svoje potrebe. Smo sposobni delati skupaj kot škofje, duhovniki, redovniki in laiki v službi Božjega kraljestva; ali damo ljudem čutiti, da so del skupnosti, ali jih držimo na obrobju. To je drugi poziv: spreobrnjenje k sinodalnosti.
Tretjič, to pot opravimo skupaj v upanju na obljubo. Upanje, ki ne osramoti (prim. Rim 5,5), ki je središčno sporočilo jubileja, naj bo za nas obzorje postne poti k velikonočni zmagi. Smrt je bila spremenjena v zmago in v tem je vera in veliko upanje kristjanov: v Kristusovem vstajenju!
To je tretji poziv k spreobrnjenju: poziv upanja, zaupanja v Boga in v njegovo veliko obljubo, v večno življenje. Vprašati se moramo: sem v sebi prepričan, da mi Bog odpušča grehe? Ali pa se obnašam, kot da se lahko rešim sam? Ali hrepenim po odrešenju in prosim za Božjo pomoč, da bi ga sprejel? Ali konkretno živim upanje, ki mi pomaga dojemati dogodke zgodovine in me priganja k zavzetosti za pravičnost, za bratstvo, k skrbi za skupni dom, tako da nihče ne ostajal zadaj?
Sestre in bratje, po zaslugi Božje ljubezni v Jezusu Kristusu smo varovani v upanju, ki ne osramoti (prim. Rim 5,5). Upanje je varno in trdno »sidro duše«. V njem Cerkev moli, da bi »se vsi ljudje rešili« (1 Tim 2,4) in čaka, da bo s Kristusom, svojim ženinom, združena v nebeški slavi.
Devica Marija, Mati Upanja, prosi za nas in nas spremljaj na postni poti.
V Rimu, pri sv. Janezu v Lateranu, na god sv. Pavla Mikija in tovarišev mučencev.
Frančišek
