Za nami so praznovanja prejema zakramenta sv. birme. Glede na odzive birmank in birmancev, staršev in botrov, ter ostalih navzočih, so obredi v vseh treh župnijah potekali zelo lepo. Navzven zgledamo vsi zadovoljni. Bogu hvala, da je tako! Kaj pa navznoter?
Prejem katerega koli zakramenta ni in ne bi smela biti samo zunanja slovesnost. Veliko pomembnejše je, kaj se v tistem trenutku dogaja v nas, v našem srcu in duši. Skušajmo torej strniti vtise in potegniti kakšen sklep.
V pripravi na birmo smo si organizatorji želeli, da bi nekaj pripravili tako za starše in botre, kot za naše slavljence. Tako so tudi tisti odrasli, ki so to želeli, lahko veliko prejeli za svojo osebno in duhovno rast. Začelo se je že z Dnevom družin, ki se je dotikal tem vzgoje odraščajočih otrok in odnosa med zakoncema. Posebej za starše in botre smo povabili dramskega igralca, g. Gregorja Čušina. Res je, da za sledenje njegovim monodramam potrebujemo nekaj svetopisemskega predznanja, a tišina v polni cerkvi je pričala, da se je navzočih dotikala njegova, pogosoto osebna, izpoved. Tretji dogodek, ki bi ga želeli izpostaviti, pa je sveta spoved. Veliko staršev in botrov je zbralo pogum in stopilo v spovednico. Tudi to govori o hrepenenju, da bi bila celotna družina kar se da dobro pripravljena in povezana na tako pomemben dan. Sveta spoved je v tem mozaiku gotovo eden bistvenejših koščkov. Animatorke so bile najbolj nagovorjene, ko so videle botre, kako si med slovesnostjo brišejo solze. Bogu hvala! Tudi solza in ganjenost je znak delovanja Svetega Duha. In nenazadnje zahvalni govori, deloma osebna pričevanja, ki so orosila oči tudi nam, organizatorjem.
Kaj pa naši mladostniki? Nekaj nagajanja in jeze, nekaj neiskrenosti s strani kakšnega posameznika, a vendar radovednost in želja po spoznavanju Resnice. Nas organizatorje zelo zaboli, ko slišimo zgodbo, da kakšnemu od mladostnikov starši branijo sodelovanje v župniji. Zakaj? Iz lastnega strahu in nemoči ali davnih predsodkov? Vsekakor našim mladostnikom danes ni lahko: boriti se morajo z vrstniki, kdaj tudi s šolo in kdaj tudi s starši.
Priprava na birmo je bila pestra. Mladostnike so gotovo najbolj nagovarjali molitveni botri. Koliko jim je to pomenilo kažejo solze posameznic, ki sta zaradi nepozornosti ostale brez molitvenih botrov. Bogu hvala se je tudi to uredilo! Med gosti jih je s svojo neposrednostjo najbolj nagovarjal zaporniški duhovnik, g. Robi Friškovec. Tukaj bi omenili tudi sveto spoved. Solze in neverjetni nasmehi sreče in olajšanja, pričajo o tem, kako potreben je ta od Boga dan zakrament.
Sama slovesnost sv. birme je sicer zaznamovala živčnost, a zanimivo, mladostniki so povedali, da jih je minila v trenutku, ko je nadškof položil roko na njih in jih mazilil v imenu Jezusa. Delovanje Svetega Duha? Gotovo! Neverjetno je tudi, da fant, znan po svoji živahnosti, od nadškofa prihaja s solzo na licu in nasmehom na obrazu. Mladostniki so pripovedovali o še drugih znamenjih delovanja Svetega Duha v trenutku maziljenja: mravljinci, mehka kolena, nepopisen notranji mir in sreča, … in še bi lahko naštevali. Gotovo – nekdo bo zamahnil z roko in rekel, da je vse to posledica močnih čustev, živčnosti, olajšanja, itd. Vendar, a lahko v svoji šibki veri dopustimo možnost, da je v naših mladostnikih v tistih trenutkih resnično deloval Božji Duh?
Če sklenemo: če smo iskali odgovor na vprašanje ali so slovesnosti svete birme pustile notranji pečat, je odgovor odločno pritrdilen. Birmanke in birmanci ter vsak, ki je to želel, je v teh dneh lahko močno osebno in duhovno zrasel. Drznili si bomo zapisati, da so bili ti dnevi in ta doživljanja, močan dokaz obstoja Boga in da Sveti Duh deluje vsak dan v naših življenjih, ko se nam zgodi nekaj tako lepega. Si bomo to končno enkrat priznali?!?
Za konec pa še zahvala: animatorkam birmanskih skupin za njihovo požrtovalnost in pripravljenost, g. župnikoma Igorju in Frančeku za zaupanje in podporo, staršem in botrom za sodelovanje in prisotnost, krasilkam za dotik ljubezni v cerkvi, pevskemu zobru in Tini za trud in vaš dar, animatorjem iz Kotelj za izpeljavo duhovnih vikendov in našim družinam za potrpljenje in sodelovanje.
Marko in Petra
Foto: Franci Kotnik
