Tale zgodba za začetek kratke misli ob prazniku Srca Jezusovega
Mati je želela osrečiti svojega otroka. Za god mu je hotela kupiti dragoceno darilo. Stopila je v draguljarno. Prodajalec ji je pokazal na pladnju zbirko dragocenih okraskov in spominkov. Mati ni našla, kar je iskala. Vprašala je: »Ali imate zlato srce?« Dobila je odgovor:
»Gospa, srce ni več v modi!« Razočarana in žalostna je zapustila trgovino z mislijo: srce ni več v modi. V modi so le še obeski iz horoskopa, ezoterike, amuleti…
To je lahko podoba današnjega časa, današnjih odnosov med ljudmi: odnosov brez srca in brez ljubezni. V ospredju je hladen razum, preračunljivost, oblastnost, potrošništvo. Že Romano Guardini je zapisal: »Največje zlo našega časa je v tem, da v njem ni več mesta za srce.«
Jezus iz Nazareta je bil človek s srcem. V Njem je bilo srce živega Boga. Imel je – in ima – srce za vsakega človeka; srce, ki je podrlo steno med Judi in pogani, med sužnji in gospodarji, med moškim in žensko. On druži, kar je bilo ločeno: Boga in človeka. Jezus Kristus je osrednja skrivnost sveta in človeške zgodovine.
Središče Jezusove skrivnosti je njegova smrt in vstajenje. Jezus je sprejel svojo smrt, da je prinesel človeštvu Odrešenje. Po njem lahko v polnosti živimo to zemeljsko življenje. In naša smrt bo samo prehod v polnost večnega življenja.
Apostol Janez je pri zadnji večerji slonel na Jezusovih prsih. Zato je dojel veličino Božje ljubezni. V svojem Prvem pismu je kar dvakrat zapisal:
- Bog je ljubezen
- Bog ljubi svet, ki ga je ustvaril.
Ljubi še posebno vsakega človeka. Apostol Janez je to lepo razložil v evangeliju: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje«
Mesec junij je posvečen Srcu Jezusovemu. Leto božjega usmiljenja naj nam pomaga, da se bomo odprli tej Božji ljubezni in jo v polnosti živeli
