No,… pa smo šli,… na naše prvo skupno družinsko romanje. Naša skupna želja, po romanju, se je nam po treh letih naše veroučne skupine, tudi uresničila. Romanje smo pričeli s skupnim jutranjem druženjem v naši farni cerkvi, kjer smo v molitvi prosili za naš Božji blagoslov.
Pot pa nas je vodila po tim. slovenski božji poti, po poteh naših Proštov, torej čez mejo na Avstrijsko Koroško. Naš prvi postanek je bil v 50 km oddaljenem kraju Mostič (nemško Brückl), na meji dvojezičnega ozemlja. Tukaj so bili nastanjeni prošti, ki so hodili maševat tudi v Dravograd. Koliko so potrebovali za premagovanje te poti v tistem času, si lahko samo predstavljamo, no mi smo jo z avtomobili premagali v manj kot v eni uri. Ogledali smo si župnijsko cerkev Janeza Krstnika in se sprehodili okoli pokopališča, kjer je še danes vidno precej nagrobnikov s slovenskimi priimki. Romanje pa nas je vodilo naprej v Breže (nemško Friesach) na severovzhodni del Koroške v Avstriji. Breže je najstarejše mesto na Koroškem in s svojimi še vedno dobro ohranjenimi srednjeveškimi zgradbami, kot so mestno obzidje in vodni jarek. Breže so bile na eni od glavnih trgovskih poti med Dunajem in Benetkam. Skozi današnje mesto je tekla rimska cesta Via Julia Augusta, s pričetkom v Straßburgu. Nad mestom se dviga hrib (Petrova gora) na katerem so lepo ohranjene razvaline gradu- raziskovanje slednjega, pa smo si pustili za kdaj drugič. Breže gledano skozi zgodovino, je bilo v času salzburške nadškofije eno izmed najpomembnejših mest na Koroškem. Nadškof je leta 1130 koval celo friesacher pfennig, denar, ki je ostal dve stoletji medregionalno plačilno sredstvo. Sicer pa je samo mesto zelo lepo urejeno, sprehod po njem pa je prav sproščujoč.
Skupno veroučno uro – katehezo smo imeli v Baziliki Svetega Jerneja, ki je bila zgrajena v 12. stoletju. Na glavnem oltarju je podoba vnebovzetja, nad njo pa mučeništva svetega Jerneja. V kratkem sprehodu okoli zunanjega obzidja mesta Breže, pa smo se ustavili tudi v Dominikanski cerkvi in samostanu, kjer smo se z veseljem nastavili pred objektiv pred fascinantnem krilnem oltarju, ki v svoji umetniški lepoti v bistvu razlaga celo sveto pismo. Sicer pa pravijo, da kdor poje dvakrat moli in z veseljem smo zapeli Marijino pesem, naši glasovi pa so slavnostno odmevali po mogočni cerkvi. Skupno pot smo nato nadaljevali v najbolj sončno vas na Koroškem – Djekše (nemško Diex), ki je nekoč veljala za precej slovensko, slednje potrjuje tudi križev pot v cerkvi sv. Martina, ki je napisan v starem slovenskem jeziku. Naši najmlajši so z veseljem preštevali svetnike v cerkvi,pa tudi mi starši smo z veseljem ugibali kdo je kdo. Sicer pa je prav tako okoli cerkve obdano obzidje, ki je v času turških vpadov služilo za odlično obrambo.
Lepo se je potepati, a še lepše je romanje- še zlasti, če te na poti spremlja Božji blagoslov. Naše romanje je bilo deležno lepega vremena, dobre volje, molitve, petja, skupnega druženja in še zlasti nam je bilo dano, da smo si lahko pokukali in se sprehajali po cerkvah. Pa naj reče še kdo, da nismo bili polni Božje milosti! Vam gospod župnik Igor pa se zahvaljujemo za vaše vodenje in ves vaš trud, ki ga vlagate v to, da skupaj oblikujemo in tvorimo družinski verouk, iskrena hvala.
Bernarda Gnamuš Šlebnik
