Ljudje se na romanja odpravljamo, da okrepimo duha in poglobimo vero v Boga. Tudi na romanju PZD smo lahko začutili Njegovo delovanje. Ne bova naštevala vsega, kar smo doživeli, izpostavila pa bi tisto, kar naju je nagovarjalo. Pot nas je najprej vodila v Škofjo Loko. Veličastno mesto, danes najbolj poznano po uprizoritvah prvega slovenskega dramskega besedila – Škofjeloškega pasijona patra kapucina Lovrenca Marušiča. Naš duhovni pomočnik, pater jezuit Marjan Kokalj, je bil pobudnik in tisti, ki je nad tem ogromnim projektom bdel in ga obudil po 300 letih. V kapucinski knjižnici nam je ob faksimilu rokopisa tudi na kratko orisal to rekonstrukcijo izvorne uprizoritve. »Živa mojstrovina našega naroda« je terjala sodelovanje 800 nastopajočih in 80 konjenikov, sodelovalo je 16 skupin iz različnih krajev Selške doline. Dolina diha s tem mogočnim projektom. Žalostno pa je dejstvo, da je takratna oblast (govorimo o letih 1997-1999 !!!) nasprotovala tej uprizoritvi. Tik pred prvo uprizoritvijo so vandali prejeli navodila, da uničujejo sceno, režiserja Marjana pa so celo grozovito napadli. Mirno trdimo, da je bil projekt v Božjem načrtu in danes je Pasijon na Unescovem seznamu nesnovne kulturne dediščine – kot prvi primer slovenske dediščine na tem seznamu. Slovenci imamo pokončne, srčne ljudi med seboj in žal se tega premalo zavedamo, jih pogosto ne prepoznamo in jih premalo cenimo. Bogu hvala zanje!
Sveto mašo smo darovali v popolnoma obnovljeni župnijski cerkvi Selca. Z začudenjem smo prisluhnili g. župniku Proštu, ko je na kratko orisal življenje v župniji: 4 nove maše in 7 redovnic v zadnjem desetletju, 5 zakonskih skupin, 54 ministrantov in 40 članov otroškega zborčka, 2 molitveni skupini, itd. G. Prošt je poudaril, da je Selška dolina ‘zibelka slovenskega naroda’, ker je normalno, da imajo družine po 4 ali 5 otrok, pogosto je navzoč tudi g. nadškof, ki krsti 7. otroka v družini. Številke se zdijo golo naštevanje, a v njih je čutiti obilen Božji blagoslov in globoko vero tamkajšnjih ljudi. Gotovo so nam ti kraji ostali v lepem spominu. Bog nam pomagaj, da bomo nekaj tega duha zmogli prenesti v našo PZ.
V Dražgošah nad Železniki smo se srečali z edinim še preživelim moškim, ki je bil priča še eni sramotni bitki slovenskega naroda med II. svetovno vojno. Oče Franca Kavčiča je prosil partizane, naj odidejo iz vasi, ker so Nemci premočni. Vendar se je med partizani govorilo: »Take farške vasi pa res ni škoda.« Umreti je moralo 41 domačinov. »Žalostno je, da še danes ne moremo priznati, da je bila dražgoška bitka le boj za oblast za vsako ceno. Žalostno je, da so postavili tako veličasten spomenik partizanom, padlim v Dražgošah, posmrtne ostanke ubitih domačinov pa iz svete zemlje prenesli v neposvečeno grobnico pod spomenikom, in to brez vsakršnih imen.« Gospod Franc zaključuje: »Mit o pogumnih partizanih, ki so branili Dražgoše in ljudi, je izmišljen in neresničen. Resnica je, da je bila vas Dražgoše izbrana načrtno, da so partizani s tem izzivali Nemce. Ko pa so Nemci zasedli vas, so partizani pobegnili. Sprašujem se, kdaj se bo končalo to ‘slavje’ v Dražgošah? Kdaj se bo darovala maša za ubite domačine in padle partizane?« Podobno ugotavlja tudi tržaški pisatelj, Boris Pahor, ki pravi, da Slovenci hodimo po lastnih kosteh, ki jih bomo morali pokopati, če bomo želeli živeti v miru.
Tik pred domom smo se še ustavili in užili dobrote, ki so jih naše gospodinje skrbno pripravile. Lepo je opazovati ljudi, ki se radi družijo, poklepetajo in so radi skupaj, pa čeprav iz različnih krajev.
Romanje po Sloveniji je zopet razkrivalo, kako veren je slovenski narod in kako so krščanske vrednote vraščene v našo kri, v naš DNK. Tega se premalo zavedamo, skrivamo in žal tudi zanikamo.
Vsekakor je zahvala za pripravljenost organizirati takšno romanje premalo, glede na vse kar smo videli in doživeli. Tokratni organizator p. Marjan in g. župnik Igor: 70 ljudi, ki smo romali z vama, vama je hvaležnih in sobotni dan ostaja v lepem spominu.
Vanja in Marko
