V nedeljo, 23. marca je bilo v župniji Dravograd slovesno. Otroški in mladinski pevski zbor sta obogatila sveto mašo, tudi ostalo sodelovanje pri bogoslužju je bilo posebej družinsko obarvano. Po sveti maši pa sta navzoče nagovorila pričevalca, zakonca Špital iz Velenja, ki imata 4 otroke. Spregovorila sta o svoji družini in njuni izkušnji verske vzgoje. Na ta način se župnija pripravlja na dan staršev, ki ga obhajamo v torek. S skromnimi pozornostmi pa so se na koncu še otroci spomnili vseh mamic v cerkvi. Na tem mestu bi radi navedli še nekaj misli, ki sta jih z nami delila zakonca Nataša in Marko.
Lahko bi rekli, da je bilo njuno osrednje sporočilo in želja vsem našim družinam, da bi si našli skupni čas za iskren in spontan pogovor. Čas, ki bi ga delili drug z drugim, brez televizije, interneta ali telefona. Trenutek, ko lahko vsak družinski član pove kaj se mu je v tistem dnevu zgodilo, kaj je doživel. V družini Špital so temu namenjeni sprehodi, kjer lahko vsak spontano in tisto kar želi, deli z ostalimi. Med igro otrok pa se lahko tudi Nataša in Marko pogovorita med seboj, kar je gotovo podlaga za dobro rast zakona.
Že kot mlada zakonca sta se odločila, da bosta svoje otroke vzgajala v veri. Pravita, da je ob tem najpomembnejši zgled. Ni verska vzgoja, če otroka pripelješ in greš domov kuhat kosilo. Verska vzgoja pomeni, da z otrokom skupaj moliš, mu pomagaš pri veroučnih nalogah in se z njim odkrito pogovarjaš o verskih vprašanjih. Niso redki trenutki, ko otrok sam sprašuje o Bogu. Verouk sam je premalo! Med sveto mašo z otroki sedita v prvih klopeh, saj lahko otroci tako sledijo dogajanju pri oltarju: kaj počnejo ministranti in župnik. Kasneje so se večji otroci sami želeli priključiti ministrantom in otroškemu pevskemu zboru.
Otroci imajo tudi nekaj obšolskih dejavnosti. Vendar ne želita, da so prezaposleni, ker bi tako zmanjkalo časa za družino in skupne družinske aktivnosti. Namenoma želita, da imajo manj dejavnosti in še za te je dobro, da so takoj po pouku. Tako imajo popoldan popolnoma zase, kot družina.
Od kod pa onadva črpata za svojo duhovno rasti in za rast zakona? Kot mladinca sta črpala iz mladinske skupine, ki je kasneje prerasla v zakonsko skupino. Srečujejo se že 22 let in si tako medsebojno zaupajo. Med seboj se bodrijo, delijo izkušnje ter razmišljanja. Drug drugemu so opora in pomoč pri rasti zakona.
Nenazadnje sta vzpodbujala, »da če je Bog na prvem mestu, bo vse ostalo na pravem mestu«. V njuni družini tako skupaj molijo, se pogovarjajo o verskih vprašanjih, cela družina je tudi aktivna v domači župniji (ŽPS, pevski zbori, ministranti), enkrat letno se tudi udeležijo družinskih duhovnih vaj kjer si skupno naberejo duhovnih moči za nove izzive, ki jih čakajo kot družino.
Njuna želja na koncu je bila, da bi se družine med seboj čim več pogovarjale, si vzele čas zase in za Boga.
Zapisal: Marko Kocuvan