Na tiho nedeljo 17. marca se nas je petindvajset dravograjskih faranov skupaj z župnikom Igorjem podalo na tretji postni pohod v tišini, tokrat po domači župniji.
Z avtomobili smo se peljali od župnijske cerkve na Vič do kmetije Salačnik na Goriškem vrhu. Po prvih okoliških razgledih smo bili presenečeni, kako blizu nekdanje državne meje je njihova kmetija in kako blizu se nam je zdela na sosednjem hribu v Avstriji cerkev in kraj Sv. Lovrenca, kamor smo bili namenjeni.
Na pot v tišini smo šli z duhovno vzpodbudo, dano s strani župnika, v premišljevanju o svoji osebni veri, ker smo pač v letu vere.
Poglobljeni v razmišljanje in tišino smo kmalu prišli do kmetije Baldi. Kmetija leži na zatrepu, povsem ob nekdanji državni meji. Hiša z gospodarskim poslopjem stoji na grebenu hriba. Pod hribom se na obeh straneh stekata potoka. Ohranjena pristna zunanjost obeh poslopij izraža podobo nekdanjega časa, ki je že davno minil.
Prevzela nas je ta podoba in zamišljeni smo prisluhnili besedam župnika Igorja, ko nas je popeljal k izviru Žive vode teh potokov v povezavi z svetopisemsko priliko o Samarjanki pri Jakobovem vodnjaku, kjer je srečala Jezusa in mu je odgovorila z živo vero vanj.
Njuna komunikacija je bila živa in povratna. Sodobna komunikacija preko elektronskih medijev katere se mi danes v večini poslužujemo, je enostranska in osiromašena, tako da do prave komunikacije ne pride. Jezus pa od nas želi, da v svoji osebni veri Njemu odgovorimo in vzpostavimo živ in pristen odnos.
Še malo smo postali pri Baldiju, v spominu na gospodarja Ivana Graceja, ki je z gorečo vero ljubil in obdeloval ta košček zemlje. V zahvalo njemu in v spomin smo zanj zmolili očenaš.
Nato pa smo odšli dalje v tišini, v premišljevanju o izviru žive vode iz katere izvira naša vera.
Prečkali smo potok in že smo bili na Avstrijski strani in po poti skozi gozd prišli do kmetije Škorjanc.
Tu nas je župnik Igor v duhovni vzpodbudi napotil na Jezusovo pot in nas presenetil, ko nas je razdelil v pare. Odvezal nas je molka ter nas vzpodbudil, da drug drugemu čuteče prisluhnemo, zajamemo iz svoje globine izvir svoje vere in si podelimo izpoved svoje osebne vere.
Ta del poti je bil najlepši. Poglobili smo se, prisluhnili drugemu o njegovi življenjski izkušnji osebne vere in tudi sami izpovedali svoje občutke vere sopotniku. Duhovno smo obogatili drug drugega.
V prijetnem druženju in pogovoru, smo hitro prišli do cerkvice svetega Lovrenca. Cerkvica je lepo urejena in v njej je tudi še oltar Svete Uršule. Zanimivo se nam je zdelo, da je sedaj v času posta glavni oltar prekrit s platnom na katerem je izvezen križev pot z 14. postajami.
V duhovnem razmišljanju župnika o skrbi za drugega, smo spoznali kolikokrat je naša skrb za drugega napačna. Skrb za bližnjega naj bo vedno na pravi način v tankočutnosti, spoštljivosti in v vživljanju v njegovo življenjsko potrebo.
Nazaj do Salačnika smo se vračali po isti poti.
Med potjo so Gracijevi, ki so na kmetiji Baldi preživeli svoje otroštvo, povedali marsikaj zanimivega iz njihovega življenja: dolga je bila pot v šolo v Dravograd, pa se niso pritoževali; doma na kmetiji so otroci po šoli pridno pomagali pri delu; vsako nedeljo so hodili k sveti maši; poleti so se zbrali kosci iz bližnjih vasi in ročno pokosili vse travnike, ki so tukaj tako strmi. Življenje otrok je bilo čisto drugačno kot ga imajo naši otroci danes. Tu je njihova vera rasla skupaj z njimi v zgledu vernega očeta in matere.
Po prehojeni poti so nas pri Salačniku prijazno sprejeli v domači hiši in nas okrepčali z narezkom in pijačo. Hvala za njihovo gostoljubje.
Hvaležni Bogu in župniku Igorju za še eno tako lepo in duhovno bogato druženje v nedeljskem popoldnevu tihe nedelje, smo se veseli vračali domov.
zapisala Irma Kladnik
