5 nekrščanskih navad, ki bi jih moral imeti vsak kristjan

Spopadi se, izzovi konflikt, bodi neusmiljen, obsojaj, zavrni. Gre za navade, ki niso tradicionalno krščanske, so pa eden glavnih razlogov, zakaj izgubljamo glas v današnji družbi.

Še sama ne vem, kako sem po spletu “naključij” (v naključja namreč ne verjamem) na svojem monitorju uzrla članek v angleščini, ki je imel precej provokativen naslov: “Five non-christian habits christians need to learn”. Torej 5 nekrščanskih navad, ki bi se jih moral naučiti kristjani.

Vsebina me je močno nagovorila, zato članek v nadaljevanju povzemam in mu dodajam nekaj svojih misli:

Avtor Phil Cooke pravi, da gre za navade, ki niso tradicionalno krščanske, so pa eden glavnih razlogov, zakaj izgubljamo glas v današnji družbi. Postavil jih je v kontekst, ki da misliti …

1) SPOPADI SE

Starozavezni preroki in voditelji zgodnje Cerkve se niso bali odločno nagovoriti ljudi. Tudi s trdo besedo, če je bilo potrebno.

Je napočil čas, da se spomnimo tega? Da dvignemo standarde svojega pohlevnega obnašanja, vzamemo resno naše (za)obljube, okrepimo svoj odnos do Boga in se premaknemo v družbi? Seveda moramo biti milostni in ljubeči. A ko se dogaja zlo ali ko gre naš brat (sozakonec, starš, otrok, sosed, prijatelj, neznanec …) čez mejo primernega obnašanja (škoduje sebi ali drugemu), se ne smemo bati spopasti se. Povedati. Stopiti naprej.

2) IZZOVI KONFLIKT

Nikakor nismo poklicani k temu, da bi v družbo prinašali konflikt, jezo in slabo voljo iz hudobije. Smo pa poklicani, da širimo evangelij. Govoriti resnico pa od nekdaj ustvarja konflikt, ker so vedno na svetu tudi ljudje, ki jih resnica vznemirja in jim ni všeč.

Ne glede na to, koliko je teh, ki bi “raje odrezali glavo” kot slišali, da njihova življenjska pot ni dobra. Ne glede na to, da bolna družba ali politika, ki ji termometer kaže vročino, raje razbije termometer, kot da bi se poskušala pozdraviti, imamo vedno na izbiro dvoje: ali se potegnemo nazaj in molčimo in si tako morda prislužimo (kratkotrajen) mir, ali pa vstanemo in povemo. Izzovemo konflikt. Se spopademo – če ne za nas – za naše otroke.

Ali pa Z našimi otroki. Ko bodo v puberteti, bomo morali toliko bolj vztrajati pri resnici. In pogosto bomo v konfliktu z njimi. A tega ne bomo počeli iz hudobije, mar ne?

Sveto pismo pravi: Železo se brusi z železom, človek brusi svojega bližnjega. (Prg 27, 17). Je že čas, da postanemo drzni (ne predrzni) in se ne bojimo več konfliktov?

3) BODI NEUSMILJEN (“brez milosti”)

Postati moramo skrajno neusmiljeni. A izključno v odnosu do sebe. Biti moramo neizprosni do svojih obljub Jezusu, neusmiljeni glede svoje intelektualne rasti, glede tega, da stvari končaš dobro.

Najpomembnejše področje, kjer bi morali biti najbolj neizprosni, je zagotovo naš čas! Koliko časa zapravimo, ker se pritožujemo drug drugemu? Kolikokrat govorimo, namesto da bi storili? Koliko časa zapravimo za računalnikom, televizijo, namesto da bi živeli odnose?

V odnosu do drugih moramo biti milostni, a ko pridemo do sebe in svojega časa, moramo biti neizprosni!

4) OBSOJAJ

Na tem področju smo se pa res precej izgubili…

Ko Sveto pismo govori o obsojanju oz. bolje rečeno ne-obsojanju, se vedno nanaša na ljudi in ne obnašanje, kvaliteto dela ali rezultate. 

Niti slučajno ne smemo obsojati motivacije človeka ali njegovega odnosa do Boga. Zagotovo pa lahko presojamo zunanje rezultate. V napačnem razumevanju “ne obsojanja” se dogaja, da zaposlenim dovoljujemo nevestno delo, projektom slabo učinkovitost, v znanosti pristajamo na kompromise, pri otroku spregledamo neprimerno (žaljivo, ponižujoče) obnašanje do drugih.

Ne obsodimo slabih dejanj voditeljev Cerkve in molčimo, ko razuzdana kultura ruši dostojanstvo moža in žene, svetost življenja, odnos do stvarstva in Njegovih darov.

Obsojaj, presojaj in predno izrečeš, premisli, premoli in poskrbi, da tudi ti ne ponižaš.

5) ZAVRNI, RECI NE

Če ne znamo reči “ne”, svoje življenje vodimo po prioritetah drugih, za naše prioritete, naše življenje, pa lahko zmanjka časa.

Zveni egoistično?

Morda res, a gre za mnogo več kot egoizem! Vsekakor smo poklicani, da služimo drug drugemu, da si pomagamo. A če nam je Bog zadal na svetu neko poslanstvo, moramo izreči “ne” mnogim stvarem. Pravzaprav bomo morali marsikdaj reči “ne” tudi dobrim stvarem, da bomo tako lahko dovršili še boljše.

V družini včasih moramo reči “ne” svojim sorodnikom, prijateljem. Včasih preprosto ne (z)moremo na družinski piknik, ker imamo končno priložnost, da smo skupaj kot družina. Brez načrtov in brez pravega izgovora, zakaj ne moremo priti. Če je naša pot družina, je edino pošteno, da čas vlagamo vanjo.

Včasih moramo reči “ne” otroku, ker smo poklicani v zakon in z možem / ženo potrebujeva čas, da se pogovoriva, da razrešiva.

Včasih moramo morda celo reči “ne” maši ali duhovnim vajam ali duhovnemu srečanju. Zveni nenavadno, a če sem poklicana biti mama, je pošteno, da to nalogo opravljam. Včasih tudi na račun duhovnosti. Nenazadnje bi bilo marsikdaj lažje “zbežati” k maši, kot pa se ukvarjati z družino …

Poznam primer mamice, ki je poromala na “vse” romarske poti, vsakodnevno hodi k maši, na duhovne seminarje … in verjamem, da je njen odnos z Bogom zares dober. A kmetija doma je propadala, otroci so bili vedno brez mamice, z možem sta si tuja …

Slovenci imamo močno navado kimanja in pritrjevanja. Je čas, da se naučimo izreči “ne” brez občutka krivde?

Vseh pet naštetih navad lahko človek zlorabi. Zato moramo biti vedno čuječi. Biti vedno aktivni iskalci, kaj je v danem trenutku najbolj primeren odziv. Je čas za ponižnost ali za spopad? Čas, da zavrnem prošnjo ali da služim drugemu? Čas, da poskušam razumeti, ali čas, da izzovem konflikt? Čas, da molim, ali čas, da se igram z otrokom?

Vir: iskreni.net

Comments are closed.