Minil je čas cvetenja, pomladne vrtnice so odcvetele, cvetje poletja je odcvetelo in zadnji jesenski cvet je legel v tihi grob zime. Kamorkoli se naše oko ozre, zagleda v odmrli naravi le podobo smrti in razkroja. Cvetlica cvete, ovene, njeno listje odpade, zgnije, tako tudi človek in njegovo veličastvo.

Vse v naravi počiva v globokem smrtnem snu, a sveta Katoliška cerkev začenja z adventnim časom svoje novo cerkveno leto. Obhaja veseli pomladni čas svojih praznikov, lep pomladni čas, poln najlepših dni – cvetja, ki nikdar ne ovene, nikdar ne odcveti ter postane umrljivemu, ki ga na zemlji zvesto neguje, večni nevenljiv venec. Da, tudi sredi zime se lahko naša cerkev veseli z ženinom Visoke pesmi in veselo vzklika: »Zima je minila, cvetlice so se prikazale v deželi« (prim. Vp 2,11). Vstani, ljubljena duša, in pridi! Pridi vendar in premišljuj prvi cvetlični praznik svetosti in kreposti, ki ga danes slovesno obhajamo. To je praznik lilij brezmadežne Device Marije, nebeške Kraljice, ki nam jo naša mati Cerkev z belo lilijo v roki kot najlepšim simbolom nedolžnosti predstavi v čaščenje.