Pred leti sem v Belgiji opazil napise s sten: “Allow your children to be evil”. Zgrozil sem se ob tem napisu, pretreslo me je. Poziv k temu, da dovolimo svojim otrokom, da so “evil” (evil = hudoben, škodljiv, zloben)? To se mi je zdelo nepojmljivo.

Provokacija in razmislek

Kaj pa če je bil namen zapisanega pravzaprav močna provokacija, spodbuda za odpiranje oči in za temeljit premislek? Sprovocirati nas starše, vzgojitelje, učitelje …, da pomislimo, kaj vse naj dovolimo našim otrokom. No, mene je.

Naslednji dan sem tudi opazil, da je nekdo napis že popravil; prečrtal besedo “evil” in dopisal “creative”, s srčkom. Pa sem premišljeval, kaj bi jaz sam moral dovoliti otrokom? Napravil sem tale spisek. “Dovolite svojim otrokom, …”:

– da so srečni,
– da so ljubljeni,
– da se lahko pripravijo na realnost življenja (tudi na težke trenutke),
– da so in da ostanejo radovedni,
– da so spoštovani,
– da znajo prevzemati odgovornost,
– da so in da ostanejo ustvarjalni (se strinjam s popravkom na steni!),
– da imajo postavljene in da občutijo meje.

Kaj bi pa vi dodali na tale spisek?

Ata in mama mulcu zalivata konopljo

Pred časom sva bila z ženo na roditeljskem sestanku. Pred sestankom je pred polno dvorano staršev predaval Miha Kramli, vodja Centra za zdravljenje odvisnosti v Zdravstvenem domu Nova Gorica, ki se dnevno srečuje z množico otrok, ki jim starši dovolijo  “vse živo”. V prepričljivem predavanju, podprtem z mnogimi primeri iz prakse, je predavatelj opisoval vzgojne zablode nas staršev. Mene je prav pretresla stopnja nerazumnosti, zaprtosti oči, popustljivosti nas staršev in neverjetne neumnosti, ki jih počnemo pri vzgoji. Vse v veri za dobro otrok.

Najbolj me je pretreslo to, da mož iz prakse pozna celo primer, ko ata in mama, medtem ko je otrok na počitnicah, lepo zalivata konopljo, da se ne posuši in da je verjetno pridelek večji in bolj kakovosten. Vse za srečo otroka, četudi se jima mora zdeti, da je taka sreča navidezna. Vse za dobro otroka, četudi mu tlakujemo pot v pekel. Vse naredimo za našega “ljubčka”, pa četudi delujemo preko meja zakona.

Sprašujem se, kje na poti smo izgubili “zdravo kmečko pamet”. Ne predstavljam si, da bi naši dedje in babice kaj takega počeli otrokom. Pa menda o vzgoji niso imeli pojma. Kakšen napis, kakšna provokacija bi pa bila učinkovita, da se nam staršem odprejo oči, da bi zmogli videti malo naprej, v prihodnost, v odraslo dobo našega otroka in ga že sedaj pripravljati nanjo? Kaj vem, morda pa so naše starševske oči nekako “zlepljene”, zaslepljene od blišča tega sveta in jih sploh ne moremo več odpreti, da bi videli, kaj se v resnici dogaja z našimi otroki, kaj šele, da bi zmogli pogledati v prihodnost.

Vir: Časnik.si