Danes smo se pri Svetem Križu zbrali v duhu hvaležnosti in vere, da skupaj obeležimo 175 let posvetitve naše cerkve. Na tem blagoslovljenem hribu, kjer se stikajo Dravska, Mežiška in Mislinjska dolina, smo znova stopili v zgodbo, ki jo že rodovi nosijo v svojih srcih.
Župnik moderator Igor Glasenčnik, ki je vodil slovesnost in slovesni mašni nagovor je poudaril tele misli:
”Cerkev Sv. Križa je bila skozi desetletja dom molitve, tolažbe in nove moči. Koliko prošenj je bilo tu izrečenih, koliko solza osušenih, koliko src dvignjenih k Bogu. Hvaležni smo, da smo po starših in Božji previdnosti že od krsta naprej vključeni v občestvo vere, ki nas vodi k izviru resnice in ljubezni.”
S spoštovanjem smo se spomnili dne, ko je to cerkev posvetil sedaj bl. Anton Martin Slomšek, skupaj z 22 duhovniki, ki so se povzpeli na ta hrib in obljubili, da bodo svoje vernike vedno znova vodili pod križ – tja, kjer človek najde uteho, moč in novo upanje. Pod križem je vedno tudi Marija, tiha in zvesta spremljevalka, ki nas nikoli ne zapusti.
Slovesnost je bila še posebej slovesna za nove člane Pastoralnega sveta naše pastoralne enote Dravograd, ki so po rokah nadškofa prejeli poslanstvo služenja za prihodnjih pet let. Naj jih vodi pogum, modrost in nežna moč Svetega Duha.
V evharistijo smo stopili z odprtim srcem – v zahvalo za vse, kar je Bog storil na tem kraju, in v prošnjo, da bi njegov blagoslov spremljal tudi prihodnje rodove.
Ob koncu praznovanja smo izrekli iskreno hvaležnost:
- Bogu za blagoslovljeni hrib, kjer se rojeva vera.
- bl. Antonu Martinu Slomšku, ki je cerkvi vtisnil pečat svetosti.
- župnikoma Frančeku in Igorju, ki zvesto vodita naše občestvo.
- mežnarici Zofiji, ki s tihim služenjem skrbi, da cerkev ostaja odprta in urejena.
- pevcem, ministrantom in vsem sodelavcem, ki darujete svoj čas, svoje roke in svoje srce.
- vsem vernikom, ki ste s svojo prisotnostjo pokazali, da je Sv. Križ še vedno kraj miru, blagoslova in novega upanja.
Naj nas Križ našega Gospoda spremlja na vseh poteh, naj nas varuje pred zlom in naj nam daje pogum, da ostanemo zvesti veri naših prednikov. Naj Bog obilno blagoslovi vse, ki nosite ta sveti kraj v svojem srcu.
Zofija
SLOVESNA PRIDIGA OB 175‑LETNICI POSVETITVE CERKVE SV. KRIŽA – 10.maj 2026 – avtor Igor Glasenčnik
Dragi bratje in sestre, dragi romarji, dragi prijatelji Sv. Križa,
danes stojimo na svetem kraju, ki že 175 let dviga svoje zidove proti nebu kot tih, a mogočen spomenik vere naših prednikov. Cerkev Sv. Križa nad Dravogradom ni samo stavba. Je zgodba. Je pričevanje. Je srce naše doline.
Ko se danes oziramo nazaj, se vračamo v čas, ki ni bil preprost. V čas, ko je bil svet v prelomnem trenutku. V čas, ko je bilo treba verovati, še preden je bilo mogoče videti. V čas, ko je bilo treba graditi, še preden je bilo dovoljeno graditi.
Leto 1845, ko je bil blagoslovljen temeljni kamen te cerkve, ni bilo leto miru. Evropa je bila v nemiru. Revolucije leta 1848 so pretresle celino. Ljudje so zahtevali konec fevdalizma, več pravic, več svobode. V Avstrijskem cesarstvu je komaj nastopil mladi cesar Franc Jožef I., ki je skušal po burnih letih znova vzpostaviti red. Začelo se je obdobje Bachovega absolutizma – strogega nadzora, centralizacije, germanizacije, nezaupanja do ljudskih pobud.
Slovenija kot država ni obstajala. Naš prostor je bil razdeljen med dežele. Dravograd je spadal pod Vojvodino Koroško. Ljudje so živeli skromno, trdo, pogosto na robu preživetja. Kmetje so se šele osvobodili fevdalnih bremen. Industrija je začela spreminjati doline Meže in Mislinje. Žage so ropotale, rudniki so se odpirali, splavarji so vozili les po Dravi. Svet se je spreminjal hitreje, kot so ga ljudje lahko razumeli.
In prav v tak čas – v čas nemira, strahu in sprememb – je Bog položil v srce preprostega človeka, Antona Makočnika, željo, da na tem hribu postavi križ.
Leta 1800 je stal prvi križ. In ljudje so prihajali. Molili. Prosili. Se zahvaljevali.
Toda oblast je bila previdna. Bala se je množičnih shodov. Leta 1805 in 1806 je romanja prepovedala. A ljudje so prihajali naprej. Tiho. Ponoči. Po skrivnih poteh. S prošnjami, s solzami, z vero.
Zakaj?
Ker človek v stiski vedno išče križ. Ne kot breme, ampak kot znamenje, da Bog hodi z njim.
In ko je oblast leta 1844 končno dovolila gradnjo cerkve, so ljudje vedeli, da ne gradijo samo zidov. Gradili so dom za svoje srce. Gradili so prostor, kjer bo križ postal luč, ne strah; moč, ne breme; upanje, ne obup.
In potem je prišel veliki dan. Dan, ki se ga danes spominjamo -11.maj 1851.Bila je nedelja. Dan, ko je bila cerkev posvečena.
Na ta hrib je prišel bl. Anton Martin Slomšek – škof, pesnik, vzgojitelj, domoljub, človek, ki je razumel čas in človeka. Človek, ki je znal povezati vero in kulturo, narod in evangelij, srce in razum.
Slomšek ni bil samo škof. Bil je očetovska duša slovenskega naroda. In prav on je posvetil to cerkev.
Z njim je prišlo 22 duhovnikov iz vse soseščine. To ni bila majhna slovesnost. To je bil dogodek stoletja za našo dolino.
In takrat – pred 175 leti – so duhovniki skupaj z ljudstvom dali slovesno obljubo:
Vsaka župnija bo vsaj enkrat na leto pripeljala svoje vernike pod okrilje in varstvo Svetega Križa.
To je bila obljuba vere. Obljuba zvestobe. Obljuba, da bo ta hrib ostal kraj srečanja z Bogom.
In res – desetletja so prihajale procesije. Dolga romanja. Pesem, molitev, prošnje, zahvaljevanje.
Od teh romanj sta se do danes ohranili le dve: – iz Ivnika, – in iz Labota v Avstriji.
Danes prihaja še nekaj posameznikov iz sosednjih župnij – a le peščica.
In zato je današnji jubilej tudi klic. Klic, da se spomnimo obljube. Klic, da se romanja obnovijo. Klic, da se ta hrib znova napolni z glasovi, ki jih je nekoč nosil veter.
Dragi bratje in sestre, danes živimo v svetu, ki je drugačen – a hkrati zelo podoben svetu naših prednikov. Tudi mi živimo v času negotovosti. V času, ko se svet spreminja hitreje, kot ga razumemo. V času, ko se zdi, da se stari red ruši, novi pa še ni zgrajen.
In prav zato potrebujemo Sv. Križ. Ne kot spomenik preteklosti, ampak kot kompas za prihodnost. Križ nas uči treh velikih resnic:
- Križ nas uči zvestobe.
Naši predniki niso odnehali, ko je oblast prepovedala romanja. Niso odnehali, ko je bilo težko. Niso odnehali, ko je bilo nevarno.
Tudi mi ne smemo odnehati, ko pridejo preizkušnje. Zvestoba je moč, ki jo svet danes najbolj potrebuje.
- Križ nas uči poguma.
Cerkev je bila zgrajena v času, ko je bilo nevarno biti pogumen. A ljudje so bili. Tudi mi smo poklicani, da smo pogumni kristjani – v družini, v službi, v družbi.
Pogum ni odsotnost strahu. Pogum je odločitev, da ljubezen zmaga nad strahom.
- Križ nas uči ljubezni.
Križ ni simbol smrti. Križ je simbol darovanja. Ljubezen, ki se daruje, je edina ljubezen, ki ostane.
Naši predniki so darovali svoj čas, svoje delo, svoje solze, svoje molitve. Zato danes stojimo v cerkvi, ki je sad njihove ljubezni.
Dragi bratje in sestre, danes se zahvaljujemo za vse, ki so pred nami nosili križ:
za Antona Makočnika, za bl. Antona Martina Slomška, za 22 duhovnikov, ki so prišli na posvetitev, za vse romarje, za vse, ki so gradili to cerkev, za vse duhovnike, ki so tukaj oznanjali evangelij, za vse družine, ki so tukaj krstile svoje otroke, za vse, ki so tukaj iskali tolažbo, za vse, ki so tukaj našli Boga.
A danes je tudi dan, ko Bog položi križ v naše roke. Da ga nosimo naprej. Za naše otroke. Za našo dolino. Za naš narod. Za prihodnost.
Naj bo ta cerkev kraj, kjer se križ ne konča v smrti, ampak se začne v vstajenju. Naj bo kraj, kjer človek najde mir, moč in smisel. Naj bo kraj, kjer se sliši šepet naših prednikov in glas našega Boga. Naj bo kraj, kjer se srečata zemlja in nebo. Naj bo kraj, kjer se rojeva vera, ki zdrži vse viharje.
Dragi bratje in sestre, naj bo današnji praznik ne samo spomin, ampak obnova. Obnova naše vere. Obnova naše skupnosti. Obnova naše romarske tradicije. Obnova našega zaupanja v Boga.
Naj nas Sv. Križ varuje. Naj nas Kristus vodi. Naj nas Sveti Duh krepi. Naj nas Bog blagoslovi.
Amen.