Po ljudski poti trpljenja Jezusa Kristusa so se podali tudi mladi. Bil je lep sončen dan, sneg se je ravno začenjal taliti, prvi cvetovi mačic so že kukali iz popkov in sonce je ravno prav grelo mlada telesa.
Osrednja tema križevega pota so bili odnosi. Po krajšem razmišljanju pri vsaki postaji 
so se mladi sprehodili v tišini, razmišljali o slišanem ali zmolili preprosto osebno molitev. Razmišljali so o obsojanju drug drugega, o sprejemanju lastnega križa in težav, o našem odnosu do matere, o spoštovanju lastnega telesa, o pomoči bližnjemu, o pogosti osamljenosti in občutku nerazumljenosti mladih, … glavni poudarek pa je bil na sprejemanju lastnih križev in težav.
V tišini je lahko vsak preletel svoje življenje in na list papirja simbolično narisal »svoj križ«. S pomočjo brezovega lubja in nekaj suhljadi so mladi pri svežem studencu prižgali manjši ogenj in vse te svoje »križe« vrgli vanj. S tem so Jezusu izročili svoje slabosti, ki jih je On že davno vzel na svoja ramena, pribita na križ. Pričujoči studenec pa je služil kot simbolika novega začetka. Povabljeni so bili tudi, da se pred prazniki udeležijo tudi svete spovedi.
Bila je lepa duhovna izkušnja. Nekaj mladih se je tudi opravičilo, ker se niso mogli pridružiti. Pa drugič, priložnosti bo še nekaj …