Kaj lahko rečemo po prvem mesecu Frančiškovega papeževanja? Kakšni so obeti za njegov pontifikat? Vprašanj je več kot odgovorov. Kruha kakor da še ni iz peči. Po prijetnem vonju sodeč, se obetajo lepi hrustljavi hlebci.
Kakšno bo razmerje med globalnim in lokalnim, med lokalnim in rimskim?
Pred nekaj dnevi je neki duhovnik iz Buenos Airesa dejal, da je šokiran, nad kakšnimi zadevami smo v zvezi s papežem Frančiškom šokirani v Evropi. Da noče rdečih čeveljčkov in zlatega križa? Jasno. V bizantinskih čevljih in dragi opravi on ne bi bil več on. Da se je po svoji škofiji vozil z metrojem in avtobusom? Jasno. Saj je vendar škof, ne pa bankir ali politik. Skratka, argentinski opazovalec kot da nam pravi: „Halo, Cerkev je vendar večja od Evrope. So še drugi slogi biti škof, ne samo evropski. Z Bergogliom ste se tega preprostega podatka, zgleda, v Evropi le začeli bolj zavedati.“
Zgodilo se je, kar se je napovedovalo vse od koncila naprej. Cerkev je globalna, prej ali slej bo moral priti papež iz širnega sveta. Z druge strani te ali one luže. Evrocentričnost je presežena. Oziroma, kot opaža zgodovinar in religiolog Philip Jenkins v knjigi Novi krščanski svet (KUD Logos, 2011): povprečen kristjan je danes mlad, temnopolt, reven in živi na južni polobli. S Frančiškom imamo torej papeža, ki tega kristjana pozna od blizu. To je „njegov“ kristjan. Zakaj bi globalno Cerkev še naprej moral voditi nekdo, ki prihaja od tam, kjer je kristjan star, belopolt in trikrat na dan sit?
Globalni, se pravi, decentralizirani pogled je Frančišek napovedal tudi z označbo sebe kot „rimskega škofa“. Nekateri so dobili občutek, kot da s tem ogroža institucijo papeštva, kot da se izogiba zagrabiti krmilo vesoljne Cerkve. Izkazalo se je, da je krmilo zagrabil, prevzel prvenstvo, a s poudarkom na prastarem razumevanju papeža kot rimskega škofa, ki ima poleg vodenja svoje škofije posebno „petrinsko“ poslanstvo biti „primus inter pares“. Lahko rimski škof to svojo vesoljno-voditeljsko službo opravlja na manj monarhičen in absolutističen način kot doslej? Lahko. V razmerah globalne Cerkve bo tudi papeštvo drugačno. S tem pa drugačne vezi z in med lokalnimi škofi. Vsaj tako napoveduje Frančišek po prvem mesecu.
Kakšna bo teološka in intelektualna smer papeža Frančiška?
Sedanji papež ni profesionalni teolog in nima doktorata. Že to je posebno znamenje. Nekateri v odstopu prejšnjega papeža, največjega intelektualca med papeži zadnjega stoletja, vidijo splošno krizo zahodnega intelektualca. Slednji kot da nima odgovora na pereča vprašanja sedanjosti in prihodnosti. Recimo, čislani intelektualec ekonomske krize ni znal ne napovedati, ne preprečiti, zdaj pa ne zna pokazati poti iz nje. V Frančišku potemtakem lahko vidimo odgovor na krizo intelekta. Odgovor se glasi: manj abstrahiranja in več neposredne etike; manj racionalizma in več holizma; manj pridiganja in več pričevanja.
Ampak učiteljstvo bo papež vendarle moral vršiti tudi na bolj „akademski“ način. Določene strateške pastoralne in teološke poudarke bo moral podati. Kaj bo, recimo, papež Frančišek storil z novo evangelizacijo? Doslej tega pojma ni omenjal niti enkrat. Moramo vedeti, da nekateri ne-evropski in ne-rimski teologi projekt nove evangelizacije razumejo kot še en centralistični poskus poenotenja in kot geslo, s katerim je Rim v zadnjih treh desetletjih promoviral nova cerkvena konservativna gibanja. Bo papež projekt nove evangelizacije prevzel? Ga morda preimenoval? Ali preprosto opustil?
Glede teologije imamo zaenkrat vsaj dva indica, bolje, imeni dveh vidnih teologov: Walter Kasper, upokojeni nemški kardinal, in Luis Ladaria, jezuit, prej profesor na Gregoriani, zdaj št. 2 Kongregacije za nauk vere. Kasperjevo teologijo usmiljenja je papež povzdignil kar z okna Apostolske palače med svojim prvim Angelusum. Ladaria pa mu, kot je slišati, svetuje pri sestavi besedil. Če bo Frančišek sledil Kasperju, se bo elegantno distanciral od ratzingerjanske teološke smeri, menijo kakšni strokovnjaki.
Kakšen bo Frančiškov obračun z volkovi?
24. aprila 2005, ob začetku svojega pontifikata, je Benedikt XVI. na trgu Sv. Petra prosil množico: „Molite zame, da ne bi iz strahu zbežal pred volkovi!“ Zdelo se je, da gre za priložnostno frazo, retorični vzdih. Nismo imeli pojma, koliko drame se je skrivalo in napovedovalo v teh besedah. Še manj, da bo našega vrhovnega pastirja boj z volkovi zelo utrudil in pripomogel k temu, da bo 28. februarja 2013 ob 20. uri abdiciral ter zapustil Petrov sedež. Toda, papežev odstop ni bila kapitulacija pred volkovi, pač pa njegov zadnji in najhujši udarec po njihovih glavah. Zdaj vsi vidimo, da volkovi v Cerkvi so in da so si nekateri uredili svoje brloge kar za vatikanskim obzidjem. Celo marčevski konklave je bil zastavljen na način, da dobimo človeka, ki bo naredil red. Dobili smo papeža, ki si je nadel ime po Frančišku Asiškem, za katerega pravijo, da je imel pri mestu Gubbio opravka z volkom.
In kaj je storil Frančišek do zdaj glede volkov? Na prvi pogled nič. Nobenega neusmiljenega kadrovskega cunamija, kot smo jih vajeni v Sloveniji zdaj že vsako drugo leto, ni bilo. Seveda, če gledamo z enosmerno inteligenco jurišnega politika. Če gledamo širše, vidimo izredno velik premik: Frančišek volkovom že „odteguje hrano“. In to od prve minute. Ko je odklonil zlati križ, je udaril po volkovih. Volkovi imajo namreč radi blišč, razkazovanje. To je klima za njih. Tu se najlažje skrijejo ter za zaveso mogočne religije pojedo kakšno ovco. Ko se Frančišek ni vselil v Apostolsko palačo, je prizadel drugo, sicer manj prežečo, pasmo volkov. Tisto centralistično in birokratsko, ki zmore papeža s svojimi papirji, gradivi, z „nujnimi dekreti“, s „to in ono za podpisat“, … takorekoč fizično zabarikadirati v majhen prostor in ga „imeti pod kontrolo“.
Poleg strateškega „odtegovanja hrane“ bodo gotovo sledile tudi konkretne kadrovske in „notranje politične“ poteze. Nekaj je že jasno: do pedofilskih duhovnikov najstrožja možna politika. Drugo: namiguje se na možnost, da bo papež vatikansko banko I.O.R. enostavno ukinil in njen kapital prenesel na ugledne in pregledne civilne finančne ustanove. Nekaj podobnega je v Argentini z neko katoliško finančno družbo že storil. Kakorkoli … Eno velja: pozor na imenovanja! Neki profesor na Gregoriani (in mislim, da ni bil Ladaria) nam je v zlatih časih Janeza Pavla II. dejal: „Ne ocenjujte papeža po tem, kar piše in pravi. Ocenjujte ga po tem, koga imenuje za škofe in kakšne ljudi postavlja na določena mesta.“
Vir: casnik