Marsikdo nas sprašuje, kdaj in zakaj se zvoni. Odgovor je skrit v zgodovini in v času, ko so nekateri veliko bolje poznali navade, ki pa niso nastale kar čez noč, ampak so sad zgodovinskih dogodkov, ki so nas v preteklosti zaznamovali. Zato bo dobrodošlo vedenje oz.znanje, kdaj in zakaj zvonimo z zvonovi…
1. Jutranje zvonjenje
1.1 Jutranjica ali dan zvoni
Skoraj istočasno z večernim zvonjenjem zasledimo običaj, da se je ob zori zvonilo Mariji v pozdrav in počeščenje. V civilnem življenju je bilo že zdavnaj poprej v navadi jutranje zvonjenje, ki je naznanjalo, da se mestna vrata odpro in da se zopet začenja življenje na ulici in trgu. Pri nas so nekoč zvonili dan ob 4.00 zjutraj. Tedaj je bilo to zvonjenje znamenje za uro, ker druge niso imeli. Najprej so zvonili brez presledka s srednjim zvonom, nato pa še z malim, ob nedeljah pa z velikim in srednjemalim. To zvonjenje je bilo podobno večernemu.
1.2 Zvonjenje ob sedmih zjutraj
V času, ko je 1. 1713 razsajala kuga, je ljubljanska škofija ukazala, naj se vsak dan zvoni četrt ure z vsemi zvonovi zjutraj ob devetih in zvečer ob osmih. Verniki naj ta čas molijo 5 očenašev in zdravih Marij za odvrnitev te grozne šibe. Leto kasneje je bilo ukazano, naj se zvonjenje ob devetih prestavi na sedmo uro. Tako je ostalo vse do danes. Zvonjenje ob sedmih zjutraj je bilo torej uvedeno zaradi kuge. Danes bi temu zvonjenju lahko dodali nov pomen, saj nas uničujejo različne sodobne kuge, ki razkrajajo ne samo naše telo ampak tudi dušo!
2. Opoldansko zvonjenje
Veliko pozneje kot večerno in jutranje zvonjenje je prišlo v navado opoldansko zvonjenje. Francozi si lastijo, da ima opoldansko zvonjenje začetek pri njih. Kralj Ludvik XI. (1461-1483) je vpeljal navado, da se opoldne zvoni kakor zvečer. Ni točno, da je prvi splošni ukaz za opoldansko zvonjenje po vsem svetu izdal papež Kalist III. (1455-1458) v zahvalo za sijajno zmago nad Turki pri Beogradu. Kalist III. tega zvonjenja ni ukazal kot zahvalo za zmago, ampak da se z molitvijo izprosi zmaga krščanstva. Tedaj naj se moli očenaš in trikrat zdrava Marija. Zaradi tega je opoldanski zvon dobil naziv ‘turški zvon’. Je pa tudi res, da v krajih kjer so Benediktinci pustili kakšno večljo sled, so ohranili navado zvonjenja namesto opoldan že ob 11.00 uri. Tako je ohranjena navada zvonjenja ob 11.00 v Črnečah, v Lovrencu na Poh. pa še kje.
3. Večerno zvonjenje
Večerni zvon ima veliko moč za človeško dušo. Že pesnik Dante (+1321) opeva, kako se popotnika poloti domotožje, ko zasliši iz daljave večerni zvon, ki žaluje za umirajočim dnevom. Pravi začetnik večernega zvonjenja na čast Gospodovega oznanjenja je papež Gregor IX. (1227-1241). Ko so Turki spet osvojili svete kraje, je križarska vnema pojenjala. Zato so tudi ljudje začeli opuščati to pobožnost. Naročilo sv. Bonaventure iz 13. stoletja je lahko vsaj daljni povod in priprava k današnjemu večernemu angelskemu pozdravu, ki ima zelo verjetno svoj začetek v frančiškanskem redu in se je po njih prenesel tudi v vsakdanje življenje. Razen angelskega pozdrava se zvečer zvoni še z manjšim zvonom za verne duše. Ponekod zvoni zvečer tudi na čast sv. Florijanu, zavetniku proti požarom.
4. Zvonjenje ob petkih
Praška sinoda (škofijski cerkveni zbor) 1. 1386 naroča, naj vsak petek zvoni v počastitev trpljenja Jezusovega. Ko se oglasi zvon, naj vsi prekinejo delo, tudi obed in naj kleče zmolijo pet očenašev v spomin na Jezusovo trpljenje. Papež Benedikt XIV je leta 1740 predpisal, da se v vseh stolnih in župnijskih cerkvah zvoni ob tretji uri popoldne v spomin Jezusovega trpljenja in smrti. V naše kraje je to zvonjenje vpeljala salzburška sinoda (1418).
5. Zvonjenje pred sv. mašo
Ponavadi zvonimo 15 minut pred sv. mašo s tremi zvonovi, ob nedeljah in praznikih pa z štirimi zvonovi. Običajno pa se zvoni v cerkvah, kjer bo sveta maša še eno uro pred začetkom svete maše z enim zvonom 5 minut. Ta navada je pravzaprav povabilo vsem obiskovalcem svete maše, da je sedaj zadnji čas, dsa vstopijo v svetišče k maši. (nekdaj so posebej moški radi klepetali pred cerkvijo vse do konca župnikove pridige. Pridiga je bila navadno pred mašo.)
