Molitev za duhovne poklice mi pomeni več kot le prošnjo ali željo po novih duhovnih poklicih. Zame je to dejanje odgovornosti, vztrajnosti, vere v moč skupnosti in občestvenega povezovanja. Gre za notranji klic, ki me vedno znova spodbuja, da ne obupam, da vztrajam in da se z drugimi v veri povezujem – za danes in za prihodnost naše Cerkve.
V naši župniji Dravograd molitvena skupina za duhovne poklice deluje že več kot trideset let. Ta dolgoletna prisotnost molitve ni nekaj samoumevnega – je rezultat predanosti, ljubezni in zaupanja v Boga mnogih molivcev. Pred enajstimi leti sem to dragoceno nalogo animatorja prevzela od gospe, ki je še danes zvesta in goreča molivka. Opogumil me je citat iz sv. Pisma: »Ne boj se, saj sem s teboj, nikar se plaho ne oziraj.« (Iz 41, 10) Njeno pričevanje mi je še vedno v navdih. Poseben žarek upanja pa je dejstvo, da njen vnuk, če Bog da, kmalu stopi med novomašnike. Kako močna spodbuda in potrditev, da molitev prinaša sadove! Kot pravi sv. Pavel: »Vztrajaj v tem.« (1 Tim 4, 16)
Odgovornost, ki jo čutim kot članica in animatorka molitvene skupine, ni breme, temveč milost. Zavedam se, da je prihodnost duhovnih poklicev tudi v naših rokah – ne zato, ker bi bilo vse odvisno od nas, ampak zato, ker nas Gospod vabi k sodelovanju. Jezus nam naroča: »Prosite Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.« (Mt 9, 38) Kot sodelavci v njegovem vinogradu imamo nalogo, da s svojo molitvijo pripravljamo pot in zemljo, kjer bo seme poklicanosti lahko vzklilo.
Molitev za duhovne poklice je v svojem bistvu dejanje vztrajnosti. Ni vedno preprosto verjeti, še posebej takrat, ko se zdi, da poklicev ni, da mladi ne slišijo Božjega glasu. A prav takrat, ko se pojavi dvom, moramo moliti še z večjo gorečnostjo. Vztrajna molitev nas uči potrpežljivosti, zaupanja in predanosti – vsega tistega, kar je temelj vsakega duhovnega poklica.
Ob tem ne gre spregledati pomena skupnosti. Molitvena skupina ni le skupek posameznikov, ki vsak po svoje molijo. Je občestvo, ki drug drugega podpira, spodbuja in skupaj raste. Vsak član prinaša svojo življenjsko zgodbo, svoje izkušnje, svojo vero. Skupaj se veselimo vsakega semeniščnika, vsake redovnice, vsakega duhovnika. Vsak nov duhovni poklic je kot odgovor ne samo na našo molitev, ampak tudi na našo povezanost, ki jo živimo iz nedelje v nedeljo, iz meseca v mesec, iz leta v leto. Posebej dragoceno je, da naša molitvena skupina lepo sodeluje tudi z drugimi župnijami, povezanimi v pastoralno zvezo Dravograd in z nadškofijo Maribor. Povezuje nas sodelovanje s sestro Štefko, ki nas zvesto spremlja, opogumlja in nam z zgledom ter predanostjo posreduje duhovno globino in zavzetost za poklice.
Molitev za poklice je tudi zame osebno vir moči. Ob njej znova odkrijem svojo lastno poklicanost – k služenju, k zaupanju, k odprtosti za Božje delovanje. Včasih se zdi, da je naš glas majhen, naša molitev preprosta. A vem, da v Božjih očeh nič ni majhno, kar izhaja iz srca. In prav v tem je upanje: da se Gospod tudi danes ozira po svetu in vabi – mi pa mu s svojo molitvijo in zgledom pripravljamo prostor.
Zato bomo molili še naprej. Za vse, ki jih Gospod kliče, da bi ga slišali, mu odgovorili – in hodili za Njim. Kajti Cerkev brez duhovnikov ni mogoča. Brez njih ni Jezusa med nami v evharistiji, ni kruha življenja, ni mašne daritve, ni tistega trenutka, ko se nebo dotakne zemlje. Ni razlagalcev Božje besede. In prav zato je vsaka molitev za poklice dragocena – ker sodelujemo pri tem, da Jezus ostaja sredi svojega ljudstva. Molitev brez občestva pa ni popolna, saj šele v skupnosti vera oživi in postane močnejša.