Ko se leto nagiba h koncu in se nad Dravogradom razliva mirna zimska svetloba, se v naših srcih prebudi hvaležnost. Hvaležnost za vse trenutke, ki nam jih je Bog podaril; za vse ljudi, ki jih je postavil na našo pot; za vse milosti, ki smo jih prejeli – pogosto tiho, neopazno, a globoko. Minulo leto je bilo za naše župnijsko občestvo bogato, živo in prežeto z vero. Čeprav se svet okoli nas hitro spreminja, ostaja Cerkev prostor, kjer se človek lahko ustavi, zadiha in se znova spomni, da ni sam. Redna bogoslužja, praznična obhajanja, veroučna srečanja, priprave na zakramente, srečanja skupin in osebni pogovori so bili tisti tihi, a močni stebri, ki so nosili naše občestvo. Velik dar letošnjega leta je bil drugi tečaj Alfa, ki je povezal ljudi različnih starosti in življenjskih poti. Ob skupnih srečanjih, molitvi, pričevanjih in iskrenih pogovorih je rasla nova povezanost – tista, ki jo lahko ustvari le Sveti Duh. Mnogi so povedali, da so prav na Alfi prvič začutili, kako lepo je, ko se vera živi v skupnosti, ne le v tišini doma. Tudi pomemben postni čas, pa advent s svojim žarom jutranjih zgodnjih maš. Tudi dobrodelnost je odraz čudovite skupnosti faranov, ki je vedno znova znamenje, da je Kristus med nami.
Poseben trenutek leta je bila lepa nedelja ob zaključku veroučnega leta. Otroci, starši, katehistinje, petje, zahvala za prehojeno pot, druženje po maši – vse to je ustvarilo praznik, ki je bil hkrati zaključek in nov začetek. To je bil dan, ko smo še posebej močno začutili, da je Cerkev dom, kjer ima vsak svoje mesto.
Leto je zaznamovalo tudi svetoletno romanje v Medžugorje, kjer so romarji doživeli dneve molitve, tišine, pričevanj in notranjega miru. Mnogi so se vrnili z občutkom, da jih je Bog nagovoril prav tam, kjer so ga iskali. Drugo romanje, v Slovenske gorice, je bilo prežeto z domačnostjo, lepoto pokrajine in skupno molitvijo. Obe romanji sta bili dar – trenutek, ko smo stopili iz vsakdana in se prepustili Božji bližini.
Duhovnika skrbita za kar šest župnij. Ob nedeljah in praznikih imata vsak po tri maše v šestih krajih, kar zahteva veliko predanosti, usklajevanja in moči. Kljub napornemu urniku sta bila vedno tam, kjer so ju ljudje potrebovali – pri mašah, obiskih bolnikov, pripravi zakramentov, pogovorih in vseh tistih tihih trenutkih, ki jih župnijsko življenje prinaša iz dneva v dan. Njuna požrtvovalnost je dar, ki ga naše občestvo globoko ceni. Mimogrede- župnik moderator Igor je ob koncu septembra praznoval svoj 70 rojstni dan.
Seveda pa Dravograd ni živel le v cerkvi. Kultura je polnila dvorane, društva so skrbela za živahen utrip, gasilci in prostovoljci so bili vedno tam, kjer jih je skupnost potrebovala. To so trenutki, ki jih ne najdeš v koledarjih, a prav ti ustvarjajo dušo kraja.
Ko zapiramo zadnje strani koledarja, lahko rečemo, da je bilo leto v Dravogradu leto skupnosti – tiste vidne in tiste tihe, ki se dogaja v srcih ljudi. Župnija je bila tudi letos njen pomemben del: prostor vere, topline, tradicije in novih začetkov.
Čeprav so naši kraji različni in razpršeni, nas povezuje ista vera, isti zakramenti, ista duhovnik in ista želja, da bi Cerkev ostala prostor miru, molitve in domačnosti. Vsaka cerkev – v Šentjanžu, Ojstrici, Libeličah, Črnečah, Dravogradu in Šempetru – je del istega mozaika, ki ga skupaj ustvarjamo.
Naj bo tudi prihodnje leto takšno: prežeto z medsebojno podporo, z vero, ki povezuje, in s skupnostjo, ki zna stati skupaj v veselju in preizkušnjah.
RK