V tišini adventnega časa, tam kjer se svetloba dotakne preprostosti, so v Dravoradu nastale jaslice Romarjev upanja. To niso jaslice, ki bi jih človek le pogledal – to so jaslice, v katere vstopiš. Kot v zgodbo, ki se razpira počasi, nežno, skoraj šepetaje.
Figure, ki jih vidite, so delo članov župnijskih skupin. Vsaka figura je kot droben utrip srca, ki ga je nekdo položil vanj. V njih je mogoče začutiti roke, ki so jih oblikovale – roke, ki so se trudile, molile, se smejale, iskale. Roke, ki so želele povedati: tudi mi smo romarji. Prav raznolikost figur ustvarja čar: kot bi vsak izmed njih nosil svojo zgodbo, svoj korak, svoj košček upanja.
Med figurami se vije mehka mahovna potka, ki so jo pripravili starši prvoobhajancev. Zelena, živa, dišeča po gozdu in otroštvu, simbolizira pot, po kateri stopajo najmlajši – nežno vodeni, varno spremljani, zaupno usmerjani. Ta potka ni le dekoracija, temveč simbol poti vere, ki se začne v družini in se nadaljuje v skupnosti.
Ko se zazrete v te jaslice, začutite, da so več kot postavitev. So prostor srečanja. So povabilo, da se ustavimo. Da prisluhnemo tišini. Da se spomnimo, da smo vsi romarji – vsak s svojo potjo, vsak s svojim iskanjem, vsak s svojo svetlobo.
Naj vas Romarji upanja povabijo, da tudi vi postanete del te poti. Da v sebi prižgete iskrico upanja in jo ponesete naprej – tja, kjer jo kdo morda že dolgo čaka.
Zofija M. 
