Nedelja pri kapelici Trije križi je bila tudi letos prežeta z lepoto, domačnostjo in tisto tiho toplino, ki jo znajo ustvariti ljudje, ko pridejo skupaj z odprtim srcem. Že dan prej so skrbniki kapele, skupaj s sodelavci in domačini, postavili majsko drevo -staro, spoštovano tradicijo, ki vsako leto poveže ljudi iz okolice, tudi vikendaše, kapelico in ljudi v eno samo veliko družino. Drevo je zjutraj nežno zibal veter, kakor bi tudi samo želelo pozdraviti praznični dan.
K maši se je zbralo res veliko število vernikov. Med njimi je bilo tudi 14 romarjev iz sosednje fare sv. Lovrenca, ki so se nam pridružili v iskreni preprostosti in hvaležnosti. Ker je župnik Igor opazil njihovo prisrčno navzočnost, je povabil Danijelo Zeme Pečnik, da jim je prevedla nekaj poudarkov pridige v nemščino — droben, a zelo lep most med ljudmi, ki so prišli od drugod, in domačini, ki so jih sprejeli z odprtimi rokami.
Mašo sta glasbeno obogatila cerkveni zbor iz Dravograda in godba na pihala Ojstrica. Njihove melodije so se dvigale med drevesa, se dotikale kapelice in ljudi, ki so poslušali z zbranimi, mehko odprtimi srci. Kot bi se glasba sama prelivala v molitev.
Po maši je sledil blagoslov vozil, ki je bil tudi letos poln miru, zaupanja in prošnje za varnost na vseh poteh. Ljudje so se zbrali okoli kapelice, vsak s svojo zgodbo, svojim avtomobilom, svojimi križišči življenja. Blagoslov je nežno legel na vse – na kovino, na poti, na družine, na voznike, na srce.
Na koncu maše je župnik Igor izrekel iskreno hvaležnost skrbnikom kapele (ključarjem), ki so poskrbeli za pogostitev pevcev in godbe. Njegove besede zahvale so bile tople, preproste, iz srca – in prav zato so se dotaknile vseh, ki so jih poslušali.
Ljudje so se še dolgo zadržali ob hladni pijači, v prijetnem klepetu, v smehu, v tisti preprosti nedeljski radosti, ki je ne moreš načrtovati — samo zgodi se, ko so ljudje skupaj.
Na slovesnosti ni manjkalo niti lectarja Pergerja iz Slovenj Gradca, ki vsako leto pride s svojimi sladkimi dobrotami. Njegova prisotnost je že skoraj simbol — kot da bi lect, ki ga prinese, nosil v sebi nekaj domačnosti, nekaj tradicije, nekaj otroške radosti.
To je bila nedelja, ki je dišala po skupnosti, po veri, po tradiciji, po hvaležnosti. Nedelja, ki je kapelico Trije križi spet ovila v lepoto, ki ostane v človeku še dolgo.
K.R.
