”Greš z mano k bratu na Primorsko? Veš, svakinja je bolna, ima tumor v glavi, težko dela po hiši, prišla je iz bolnice, dihati mora s pomočjo aparata za kisik….” me je povabila sorodnica. ”Le kaj bom tam?” sem si mislila. ”V jeseni piha burja, ne poznam jih najbolj, kako se naj pogovarjam…” ”Bom šla s teboj!” sem se odločila na glas. Pa sva šle! Pot do morja se kar vleče in med vožnjo sva zmolile rožni venec ter srečno prispele.
Sprejem je bil neverjetno prijazen, prijeten in iskren. Takoj sem se počutila domače, še preden so mi rekli, da naj bom kot doma. Brat moje sorodnice je, ko je le utegnil med delom, skočil domov k nam. Zvečer smo posedeli in klepetali o vsem mogočem kot da se od nekdaj poznamo; tudi o tistih dneh mladosti, ko je delal na Koroškem, tod okoli, kjer živimo zdaj mi. To so globoki spomini in razbrala sem željo, da bi rad po poti spominov popeljal tudi svojo ženo. Naša bolnica pa je bila pravi čudež. Nikoli slabe volje, vedno nasmejana, pozorna ob vsakem trenutku. S cevjo za kisik je hodila po stanovanju, se ustavila malo tu, malo tam in že je bilo kaj postorjeno. Prvič po dolgem času, s prenosnim aparatom za kisik, je šla z nama na sprehod do kapelice, kjer na vasi domuje Medjugorska Mati božja.
Midve sva si v tistih dneh privoščile tudi daljše sprehode po vasi, ob morju, z zaključkom pri večerni sv. maši. Tako sva opazile osamljeno drevo Kaki, polno zorečih sadežev. Živo oranžni, nekateri že sočni sadeži, so mamljivo privabljali. Niso privabljali le naju, ampak tudi strupene ose, ki so napadle, zavrtale, se naselile v sočni sadež in ga skoraj nevidno jedle. Kljub temu sva si jih precej natrgale…
Tudi v naše življenje pride ‘glodajoča osa’, bodisi fizično v telo kot bolezen ali v dušo, kar tudi neznosno boli…
Skoraj cel teden sva ostali. Vsak večer smo skupaj zmolile rožni venec. Bilo je lepo, neverjetno prijetno sožitje in tisti globlji občutek v duši, tista toplina, da nas združuje On v veselju in trpljenju, v drugačnosti in podobnosti… in uspelo nama je… in njima… izpolniti željo po obisku Koroške. Lepo je, tudi na jesen življenja, ko ‘dozoreva kaki’, pa čeprav v mesecu novembru… in kljub glodajočim osam…
Veronika Kocuvan