Čeprav se v trenutkih odčaranosti v odnosu ponavadi sprašujemo, ali je drugi ob nas sploh “pravi”, pa strokovnjaki svetujejo premik pozornosti drugam – k sebi in k odnosu.
V prvem delu članka z naslovom Ali si ti sploh pravi/a zame? smo se soočali s tem, da v fazi odčaranosti v odnosu (ali celo že zakonu) mnogi obupajo nad skupno prihodnostjo v prepričanju, da niso izbrali pravega ali da je razlog za razočaranje na strani partnerja.
Klinična psihologinja Christine Meinecke pa v reviji Psychology Today skupaj še z drugimi strokovnjaki izpostavlja pomen nove zakonske paradigme, ki jo imenuje »samo-odgovoren zakonec«. Gre za to, da v trenutku, ko se začneš osredotočati na vse, kar ti pri drugem ni všeč, preobrneš svojo pozornost k sebi in se vprašaš: »Zakaj sem nenadoma tako nesrečen in kaj moram storiti, da bo drugače?« Najverjetneje iskren odgovor ni »napaka pri partnerju«.
Pri zreli ljubezni po besedah Meineckejeve »ne iščemo tega, da bi moral partner poskrbeti za našo srečo in ga ne krivimo za svojo nesrečo. Prevzamemo odgovornost za pričakovanja, ki jih nosimo v sebi, in za svoje negativne čustvene odzive, negotovosti, temna občutja.«
Odgovorni smo namreč za to, da ustvarjamo odnose, kakršne želimo. In največje možnosti se, ironično, odpirajo ravno takrat, ko se zdi, da je strast najbolj zamrla. Če nam takrat ne uspe zares doumeti sebe, izraziti svojih najglobljih potreb in vztrajati ob nekom, življenje nikoli ne bo zares pristno in vsi okrog nas bodo napačni partnerji. Študije celo kažejo, da v povprečju ljudje drugič ne izbirajo nič bolje kot prvič. Pogosto samo zamenjajo ene probleme za druge. Največje žrtve iskanja idealnega partnerja svojih staršev pa so pogosto otroci.
Članek lahko v celoti preberete na iskreni.net