Nekateri gledajo na vero tako, kakor da komunizem s svojo nestrpnostjo ni mrtev že dve desetletji – in prav imajo.
Malokdaj sem Bogu in svojim domačim tako hvaležen kot takrat, ko lahko berem, poslušam ali se pogovarjam s tujci v njihovih jezikih. In vedno mi je žal, kadar kakšnega jezika ne znam, pa naj bo zato, ker za učenje nisem imel možnosti, ali pa sem bil premalo zagnan. Res je tudi, da nima vsakdo tega daru, ki ti v marsičem odpre svet, predvsem pa približa dežele, ljudi, njihovo zgodovino in miselnost. Zato znam ceniti delo prevajalcev …
O tem sem razmišljal v nedeljo, 20. januarja, ko sem pogledal poročilo o prisegi ameriškega predsednika Obame pred predsednikom vrhovnega sodišča. Besedilo je podobno prisegi našega predsednika, a ima na koncu pomemben stavek, ki pa je očitno po mnenju poročevalca ali montažerja v ljubljanskem studiu za slovenskega poslušalca brez vrednosti. Najbrž bi tudi meni »ušel«, če ga ne bi prej poslušal v celoti na CNN-u (zato hvala Bogu in mojim učiteljem novodobne latinščine – angleščine). Ko predsednik Obama obljublja (»Jaz, Barack Hussein Obama, slovesno prisegam, da bom zvesto opravljal naloge predsednika ZDA in bom po najboljših močeh ohranjal, varoval in branil Ustavo ZDA«), doda na koncu besede: »Naj mi Bog pomaga (So help mi God)«. Prizanesljivi gledalec bi dejal, da je šlo zgolj za »lepotno« napako pri poročanju, a kdor pozna slovenske razmere, ne bo mogel mimo suma namerne ignorance. Bog je beseda, ki v slovenskem javnem, še posebej političnem prostoru nima pravice ne mesta. Nima domovinske pravice, zato ga npr. nekateri vztrajno, tudi takrat, ko gre za osebnega Boga, pišejo z malo začetnico … Pri nas je omenjanje Boga skorajda kaznivo, tako, kakor če učiteljica nosi pri pouku okrog vratu križec. Kaj bi se zgodilo, če bi slovenski predsednik ob prisegi položil roke na Sveto pismo in zadnjim besedam dodal vzklik »Tako mi Bog pomagaj«? Morda se spomnite obiska ameriškega predsednika Billa Clintona (junija 1999), ki je na Kongresnem trgu v Ljubljani Slovencem zaželel: »Bog vas blagoslovi«, kar je za Američane skorajda običajna vljudnostna fraza, pa je prevajalec »zmrznil« in umolknil. Šlo je za očitno miselno blokado, da Boga v Sloveniji pač javno ne smemo omenjati. In še bi lahko naštevali take »javne izpuste« Boga …
Od kod ta strah pred Bogom v naši javnosti, najbrž ni treba ugibati. Svoj izvor ima v totalitarni preteklosti, ki je vnesla bojazen pred omenjanjem Boga v javnosti (»to sodi v cerkve in zakristije«) in šla še naprej: ustvarila je pravo alergijo na vse, kar je povezano z vero in Cerkvijo v Sloveniji. Tako doživljamo slovensko dvojnost (in dvoličnost): po podatkih imamo ok. 75 % krščenih državljanov, za katoličane pa se nas po zadnjem popisu, ko je bilo še dovoljeno izraziti svojo veroizpoved, prizna le 57 %. Smo večinsko katoliški narod, ki ne sme imeti versko obarvanega državnega praznika, ampak le »dela proste dneve«. V naši državni himni ne sme biti besede Bog … Imamo npr. vojaškega in policijskega vikarja, ki lahko le na skrivaj molita z vojaki ali policisti (kako naj si sicer razlagamo zadnji protest Društva ateistov!). – Je to za politike (tudi desne) prenevarno, ker bi molitev naredila »hudiča« v vojski in policiji? Pri nas si lahko ateist, homoseksualec, lezbijka, … in uveljavljaš svoje pravice, vere kazati v javnosti pa ne smeš. Saj še politike pri mašah novinarji preštevajo, kot so Slovence na avstrijskem Koroškem pred leti … Bog ne daj tudi, da bi kakšen škof kaj rekel o usodi države; o tem smo se prepričali po zadnjem nadškofovem nastopu ob politični krizi. Pri nas lahko govorijo pooblaščena levica in razni strici, tete in nečaki iz ozadja in ospredja; škof nima glasu ne pravice do govora. Je to demokracija?
Januar, mesec verskega tiska, nas opozarja na bogato bero besede o Bogu na Slovenskem. Pri nas, v verskih medijih, ni filtrov za tiste, ki se niso imeli priložnosti naučiti kakšnega jezika ali jim je bilo to pretežko. Odpirajo nam svet vere in verujočih na stežaj in brez zadržkov. (Javni mediji, med njimi je tudi državna televizija, ki so dolžni vsem državljanom dajati celovite informacije, tudi ko gre za izrekanje o Bogu in veri, tega, kot vidimo, ne delajo, zato npr. še vedno nimamo verskega uredništva na Radiu Slovenija.) Slovenskim ljudem ob dnevnem zapostavljanju tako ostajajo najzanesljivejši vir za celovito poročanje o Bogu verski mediji. Hvala Bogu, da jih imamo, in Bog jim daj dolgo življenje! Sloveniji, ustrojeni po diskriminacijski mentaliteti dedičev totalitarizma, pa Bog pomagaj!
Vir: časnik Družina (Franci Petrič)