Kaj z mladostniki? Zakaj se nad njimi toliko pritožujemo? Zakaj nas je zanje strah? Kako jih varno pospremiti v svet? Kakšen svet jim pravzaprav kažemo in pripravljamo?
Mnogi starši se ob svojih najstnikih zaskrbljeno sprašujejo, kako naj jih varno pripeljejo mimo tolikih čeri, ki danes prežijo nanje. Vse premalokrat pa se odrasli zavedajo, da si mladi v krhkosti iskanja lastne identitete in svoje osebne poti skozi življenje, želijo le veliko spoštovanja, zaupanja in pristno ljubezen, kar pa si redkokdaj upajo tudi na glas izraziti.
Kdo se sploh v resnici zanima zanje?
Italijanski pisatelj in novinar, Carlo Climati, ki svoja pisateljska dela namenja prav mladim, pripoveduje, kako mu je pred časom mlad fant med srečanjem na neki šoli dejal: »Nihče se danes ne zanima zares za mlade. Zavejo se nas šele, ko morajo opraviti kakšno sociološko raziskavo, da bi nas vključili v njihove statistike!« To je preprosta trditev, ki pa zajema globoko resnico. V zadnjem času smo resnično priče čudnemu pojavu v sredstvih javnega obveščanja: pojavlja se težnja po deljenju mladih na kategorije, po tem, da jih postavimo »v predalčke«.
In res, mnogi med nami govorijo o mladih. Kdo se pa zares zanima zanje? Koliko je takih, ki imajo pogum stopiti mednje, jim prisluhniti in tem mladim generacijam predlagati nekaj lepega, pristnega, navdušujočega, inovativnega?
Kdo jim nastavlja zanke?
Dovolj je že, da pomislimo na svet, ki so ga odrasli zgradili v preteklih letih. Koliko je situacij, v katerih se zdijo mladi prevarani, uporabljeni kot poceni delovna sila, izkoriščeni, usužnjeni, spravljeni v teorije odraslih in poteptani v njihovem dostojanstvu.
Pot mladih je posuta z zankami, ki jih ustvarijo odrasli sami. Mladostnik postane skorajda prisiljen hoditi po minskem polju, ki lahko vsak trenutek eksplodira in pusti globoke rane. Dovolj je pogledati področje spolnosti. Kako pomembno je mladim spregovoriti o njeni lepoti in globini. Jim dovoliti to vrednoto ohranjati in varovati kot punčico svojega očesa. Jih obvarovati globokih ran, ko ob tako glasnem mnenju mnogih preslišijo svoja lastna telesa in srce.
Se lahko ob nas odpočijejo?
Mlad človek potrebuje odrasle, da bi mu pomagali ubesediti ta zapleteni čustveni svet živahne notranjosti, ki ga še sami težko razumejo in se v njem ne znajdejo. Se lahko mladi ob odraslih tudi odpočijejo? Lahko v njih začutijo lepoto in vrednost svojega dostojanstva in ob njih celo odkrijejo vse lepote svoje notranjosti?
Ni dovolj, da se pogosto sliši: »Mladi se danes ne znajo več smejati«. Ali: »Mladi se zdijo vedno naveličani in brezbrižni«. In spet: »Mladi imajo preveč. V našem času je bilo potrebno tako malo, da smo bili srečni. Danes pa so mladi večno nezadovoljni«.
Preden odrasli sodijo ali celo obsodijo mlade, se morajo vprašati, kakšen svet so jim pripravili. Jim pomagajo iskati srečo, ki jo najprej živijo sami? Ali jih omejujejo le s predlogi lažnih idealov in materialističnih idolov?
Oblak pesimizma namesto oblaka sanj
Ko dihamo splošno javno mnenje, se zdi, da pogosto vse zajema oblak pesimizma, kjer ni upanja, ki bi dovolil sanjati. Mladostniki pa želijo sanjati! Svet se vse prevečkrat ovija v temačne barve, predstavlja se ga kot nepopravljivo pokvarjenega, kar vodi v občutek nemoči, mladim pa se ta svet kaj hitro zazdi neobvladljiva džungla, kjer zmagujejo le najmočnejši in najbolj prebrisani.
Le tisti, ki zmore na mlade gledatiz ljubeznijo in zaupanjem, zmore tudi izreči besede spodbude in upanja. Mladi se morajo počutiti potrebne, čutiti morajo varen prostor, kjer lahko odkrijejo in podarijo najlepši del sebe.
Naj odide v svet kot zmagovalec!
Spodbudne besede očeta in matere so tiste, ki mladostniku dajejo krila. Le takrat, ko starši zmorejo verjeti v svoje otroke, stopiti prednje z besedo spodbude in poguma, jim dovolijo odleteti iz domačih gnezd. Mladostnik, ki ob svojih starših spozna sebe kot dragocenega, sprejetega, hotenega in potrjenega, zmore z velikim pogumom izbrati in vzeti najboljše, kar je prejel doma, in oditi v svet kot zmagovalec, s sijočim obrazom in vero, da lahko v življenju uspe, pa naj se pojavijo še tako velike težave.
Pomembno je torej, da mladostnik ob svojih starših začuti privlačnost velikodušnosti, čistosti, spoštljivosti in iskrenosti. Da začuti, da je pomembno, da obstaja. In ko si bo upal biti to, kar je, bo opremljen za svet, ki ga čaka. Svet, ki lahko kljub vsem nevarnostim, zanj postane varen in lep, v katerem lahko vedno uspe.
Anja Kastelic
Vir: zavod iskreni.net