V teh dneh si velikokrat zastavljam vprašanje, »ali je vredno?«. Ali si je vredno uničiti zdravje, zaradi ljudi, ki te nočejo poslušati, kaj šele razumeti? Ali je vredno vso svojo življenjsko energijo posvečati nečemu, kjer v zahvalo dobiš samo kritike in obtožbe?
Svojemu možu v zadnjih dneh velikokrat postavljam vprašanje, ali je vredno vztrajati v politiki. Sprašujem ga, kateri so tisti ideali, zaradi katerih dan za dnem zapušča dom ob osmih zjutraj in se vrne pozno zvečer. Odgovarja mi, da dela za lepši jutri najinih otrok. Cena je visoka. Nisem vedela, da tako visoka. Trpim, ko gledam potrtega in žalostnega moža.
Težko razumem, da lahko nekaj, kar je bilo storjeno v dobri veri, sproža tako močne izlive sovraštva. Iz ljudi, ki se opredeljujejo za kristjane, bruhajo najostrejše besede. Če bi prebirali pisma, ki jih v teh dneh dobiva, bi lahko videli razsežnosti nakopičenega sovraštva, ki je gnojna bula nerazčiščene slovenske zgodovine. Bolje bi bilo, če jih ne bi videla.
Sprašujem se, zakaj smo ljudje tako gluhi za besede drug drugega. Zdi se, da gredo vsa pojasnila v prazno. Očitno so rane preteklosti tako močne, da ljudje ne želijo slišati pojasnila mojega moža, da je želel s svojim glasovanjem ustvariti boljše pogoje za sprejem zakonov, ki bi bili v korist vseh nas. Čeprav Matej tega ne pokaže, mu v očeh berem bolečino, ko prebira pisma tistih, ki mu očitajo neobčutljivost za male ljudi in spremembo svoje temeljne usmeritve. Nič od tega ni res.
Kristjani smo najbolj neprizanesljivi prav do »naših« ljudi. Veliko znamo povedati na račun naših škofov. Veliko znamo povedati tudi na račun pomladnih politikov. Zdi se, da je prepisovanje diplome ali pa sumi korupcije manjši greh kot glasovanje z željo ustvarjati boljše pogoje za sprejem ključnih zakonov.
Dolgo sem premišljevala, kaj naj storim, da bi mu pomagala. Vsaka žena bi želela pomagati svojemu možu. Ni se strinjal, da mu pomagam odgovarjati na pisma, ni se strinjal, da skupaj z njim hodim po Sloveniji pojasnjevat njegova dejanja, ni se strinjal, da se angažiram na elektronskih družbenih omrežjih. Ni bil zadovoljen, da bi pisala in na iskreni.net poslala pismo, ki ga berete. A enostavno moram na papir preliti svoja občutja in razočaranja in o tem spregovoriti na glas, ker si želim, da bi bilo tega sovraštva nekoč konec. In verjamem, da prihaja čas, ko moramo iskreno spregovoriti, neposredno in brez interpretacij medijev, ki pogosto obračajo po krivici povsem dobronamerne poteze. Za lepši jutri vseh nas.
Marjeta Tonin, žena poslanca
Vir: Zavod iskreni.net