Pri Sv. Križu smo na god Žalostne Matere Božje obhajali dan žalujočih, ki je v župnije naše PED prinesel tih, spoštljiv in zelo človeški trenutek. Zbralo se je lepo število vernikov – nekateri z živim spominom na svoje rajne, drugi z nežno oddaljenim, a dragocenim spominom na svojce.
Župnik Igor je v nagovoru poudaril, da ta dan ni namenjen povečevanju žalosti, temveč priznanju, da med nami živijo ljudje, ki nosijo izgubo. Cerkev jim želi dati prostor, molitev in bližino. Spomnil nas je, da solze niso nasprotje vere – Jezus je molil s solzami, zato tudi mi smemo pred Bogom jokati, biti ranjeni in iskreni.
Evangelij nas je postavil pod križ, kjer se rojeva novo občestvo. Jezus Marijo in učenca izroči drug drugemu – in tako nas uči, da nihče ne sme ostati sam s svojo bolečino. Žalujoči potrebujejo molitev, a pogosto tudi nekoga, ki jih posluša in se ne ustraši njihove žalosti.
V evharistiji smo pred Boga prinesli svoje pokojne in svojo žalost. Krščanska vera nas uči, da ljubezen v Kristusu ne mine, ampak se preobraža. Zato je evharistija kraj tolažbe, miru in upanja.
Naj nas Žalostna Mati Božja spremlja na poti žalovanja ter nas uči nežnosti, spoštovanja in bližine.
Celoten župnikov nagovor (povzetek daljšega razmišljanja PS ob dnevu žalujočih) je v spodnjem dodatku.
NAGOVOR župnika Igorja:
Dragi bratje in sestre, danes stojimo pred eno najbolj pretresljivih podob krščanske vere: pred Marijo pod križem. Obhajamo god Žalostne Matere Božje in dan žalujočih. To ni dan, ko bi hoteli žalost povečati ali žalujočim na hitro razložiti njihovo bolečino. To je dan, ko kot Cerkev priznamo: med nami so ljudje, ki nosijo izgubo, in ta izguba potrebuje prostor, spoštovanje, molitev in bližino. Današnja Božja beseda nas ne vodi stran od bolečine. Ne govori nam: veruj, pa ne bo bolelo. Pokaže nam drugačno pot: pot solz, izročitve in novega občestva.
Odstreti želim pet vidikov današnjega dneva v povezavi z božjo besedo današnjega obveznega godu:
Prva misel: 1. Pismo Hebrejcem pravi, da je Jezus daroval molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami. Jezus ni šel skozi trpljenje kot nekdo, ki ga nič ne gane – molil je s solzami. To pomeni, da solze niso nasprotje vere. Jok ni znamenje, da človek ne zaupa Bogu. Tudi vprašanja, bolečina in notranji krik ne pomenijo oddaljenosti od Boga. Včasih je prav to najiskrenejša molitev. Žalujoči pogosto začutijo, da bi morali biti po nekem času že bolj mirni in močni. A žalovanje nima urnika. Ne meri se v mesecih ali letih. Človek žaluje, ker je ljubil – in kjer je bila ljubezen globoka, tam globoko zareže tudi izguba. Jezusove solze nam govorijo: pred Bogom smeš jokati, smeš biti ranjen, smeš reči, da ne zmoreš. Molitev je včasih samo vzdih, tišina, solza ali ime pokojnega, ki ga komaj izgovorimo.
Druga misel:
Psalm pravi: »V tvoje roke izročam svojega duha.« To so besede zaupanja človeka, ki ve, da vsega ne more nositi sam. Žalovanje človeku vzame občutek varnosti. Smrt ljubljene osebe spremeni dom, praznike, odnose in prihodnost. Zato se žalujoči sprašuje: Kam naj položim to bolečino, praznino, vse neizrečeno? Psalm nas uči preproste molitve: »Gospod, v tvoje roke izročam to, česar sam ne zmorem. V tvoje roke izročam svojega pokojnega. V tvoje roke izročam svojo bolečino in svoje misli.« To ni izročitev v prazno, ampak Očetu, ki je Jezusa vodil skozi smrt v življenje. Bolečina ne izgine takoj, a je položena v Božje roke – in tam je varna.
Tretja misel:
Evangelij nas vodi pod križ, kjer stojijo Marija, žene in ljubljeni učenec. Jezus pogleda Mater in učenca ter reče: »Glej, tvoj sin … glej, tvoja mati.« Jezus Mariji ne odvzame bolečine in ne izbriše izgube, a naredi nekaj globokega: ne pusti je same. In tudi učenca ne pusti samega. Izroči ju drug drugemu. To je lepa podoba Cerkve: pod križem se rojeva občestvo ljudi, ki so drug drugemu podarjeni. Vera ni samo to, da vsak sam nosi svojo bolečino pred Boga, ampak tudi to, da nam Bog pošlje človeka – in nas pošlje k tistemu, ki trpi. Zato je dan žalujočih pomemben za župnijo. Uči nas, da nihče ne sme ostati sam s svojo izgubo. Žalujoči so hvaležni za molitev, a pogosto potrebujejo tudi nekoga, ki jih posluša, ki se ne ustraši njihove žalosti, ki jim dovoli govoriti o pokojnem. Po pogrebu se ljudje včasih umaknejo, ker ne vedo, kaj bi rekli. A za žalujočega je zelo boleče, če nihče več ne izgovori imena njegove ljubljene osebe – kakor da bi bil pokojnik dvakrat izgubljen: v smrti in v pozabi. Zato je bližina včasih preprosta beseda: »Kako ti je v teh dneh?« Ali: »Večkrat se spomnim na tvojo ženo, moža, mamo, očeta.« Če smo pokojnega poznali, lahko podelimo lep spomin. S tem povemo: tvoja ljubljena oseba ni pozabljena.
Četrta misel:
Evangelij pravi, da je učenec Marijo »vzel k sebi«. To ne pomeni le strehe nad glavo, ampak da jo je sprejel v svoje življenje – njeno bolečino, njeno tišino, njeno materinsko srce. Tudi mi smo povabljeni, da žalujoče »vzamemo k sebi«: v svojo pozornost, svoj čas, svojo molitev. Ne le moliti zanje, ampak jih opaziti, jim dati prostor, da povedo, kaj nosijo v sebi. Marija je Žalostna Mati, ker je ljubila. Njena žalost je ni zaprla vase – pod križem postane mati učencu. Tako je tudi z žalujočimi: njihova bolečina jih ne sme odrezati od drugih. Ob spoštljivi bližini lahko žalost postane prostor novega sočutja. Nihče ne more drugega rešiti bolečine. Lahko pa smo ob njem. Lahko poslušamo, prenesemo tišino, dovolimo solze. Lahko rečemo: »Ne vem, kaj naj rečem, ampak sem tukaj zate.«
Peta misel:
Vsaka sveta maša je spomin na Kristusovo smrt in vstajenje, a ni samo pogled nazaj. V evharistiji je vstali Kristus navzoč med nami in nas zbira v občestvo, ki presega mejo smrti. Zato danes pred Boga prinašamo svoje pokojne: njihova imena, obraze, glasove in ljubezen, ki je ostala. Hkrati prinašamo tudi sebe – svojo žalost, praznino, hvaležnost in upanje. Krščanska vera nas ne uči, da moramo pokojne »pustiti za seboj«. Uči nas, da ljubezen, ki ima izvir v Bogu, s smrtjo ni uničena. V Kristusu je preobražena. Ne živimo več z njimi na isti način, a občestvo ljubezni ostaja. Zato je evharistija za žalujoče kraj tolažbe. Tu smo povezani s Kristusom, Marijo, svetniki in tudi s tistimi, ki jih izročamo Božji ljubezni. Tu se učimo, da žalovanje ni samo slovo, ampak pot, na kateri se ljubezen očiščuje in poglablja. Kristus je z nami – to nam je obljubil. Včasih je bolečina tako velika, da njegove navzočnosti ne prepoznamo. Zato danes prosimo: »Jezus, odpri nam oči za svojo navzočnost. Pomagaj nam verovati, da so naši pokojni v tvojih rokah, naša ljubezen pa naj v tebi zori v upanje, molitev in novo občestvo z njimi.«
SKLEP: Naj nam Žalostna Mati Božja pomaga, da bomo svojo bolečino in svoje pokojne izročali Očetu ter v evharistiji okušali resnico, da ljubezen v Kristusu ne mine, ampak se preobraža za večno življenje.
Zofija
