Belgija in Nizozemska sledita nacistični Nemčiji, ko nameravata odobriti evtanazijo otrok; piše dr. Peter Saunders.
Ta teden sta Belgija in Nizozemska naredili večje korake k evtanaziji otrok. Med člani belgijskega zveznega parlamenta naj bi se izoblikovalo soglasje v podporo zakonodaji, ki bi otrokom dovoljevala, da si v nekaterih strašnih primerih izberejo evtanazijo, poroča belgijski dnevnik Der Morgen, kakor je prevedla obveščevalna agencija Presseurop s sedežem v Parizu. Če bo v Belgiji uzakonjena evtanazija za otroke, bo ta država postala prva dežela v razvitem svetu, ki bo imela uradno vpisan zakon, ki to dovoljuje. Belgija je leta 2002 postala druga država za Nizozemsko, ki je uzakonila evtanazijo, vendar se zakonski predpis nanaša le na ljudi stare 18 let in več. Predlog zakona, ki ga je decembra lani uvedla socialistična stranka, načrtuje smernice za zdravnike, da na osnovi posameznega primera odločijo, ali je otrok dovolj zrel, da se lahko odloči, da bo končal svoje življenje, prav tako pa tudi to, ali je otrokovo zdravje dovolj resno in brezupno, da upravičuje evtanazijo. ‘Zamisel je v tem, da bi posodobili zakon tako, da bi bolj upoštevali dramatične položaje in najbolj muke polne primere, na katere moramo najti odgovor,’ je po navajanju agenciji France-Presse kmalu po predstavitvi zakona dejal voditelj socialistične stranke Thierry Giet. ‘Zdi se, da na obeh straneh jezikovne meje liberalci in socialisti soglašajo glede dejstva, da starost ne bi smeli imeti za odločilni kriterij pri zahtevi za evtanazijo,’ je prejšnji teden zapisal Der Morgen. Odločitev za premislek o tem zakonu prihaja po mesecih pričevanja zdravstvenih izvedencev, zdravnikov, članov duhovščine in drugih in pomeni zasuk v pristopu tega naroda k pravicam mladih, od katerih se jih bo lahko nekaj odločilo za smrt, če bo zakon sprejet, čeprav jim bo po zakonu do osemnajstega leta še vedno prepovedano, da bi vozili, se poročili, volili ali pili alkohol. Zakon bo verjetno dopuščal evtanazijo za bolnike z alzheimerjevo boleznijo in drugimi boleznimi, ki vodijo k napredovanju demence, ki bi jih sicer domnevali, da niso pristojni,da bi se odločili za smrt. Po navajanju AFP so leta 2011 v Belgiji našteli 1.133 primerov evtanazije, kar je 1 odstotek smrti v državi v tem letu. Predsednik belgijske zdravstvene etične organizacije Reflectiegroep Biomedische Ethiek Peter Deconinck je nastopil v podporo temu, da bi razširili prakso na mladoletne, prav tako tudi vodja oddelka za intenzivno nego v bruseljski bolnišnici Fabiola, ki je pričeval pred odborom belgijskega senata. ‘Vsi vemo, da evtanazijo pri otrocih že izvajajo,’ je povedal odboru. ‘Da, aktivno/učinkovito evtanazijo.’ Poročajo, da je večina članov belgijskega parlamenta pripravljena, da sprejme zakon o evtanaziji otrok.
V ločenem ukrepu pa Nizozemsko kraljevo zdravstveno združenje (KNMG), ki zastopa zdravnike na Nizozemskem, pravi, da lahko upraviči evtanazijo žalost, ki jo čutijo starši ob umiranju novorojenčka. Nizozemska od leta 2005 ne preganja kazenskopravno zdravnikov, ki izvajajo evtanazijo na mladoletnih, dokler ravnajo zdravniki v skladu s serijo zdravstvenih smernic navedenih v groningenskem protokolu, ki ga je leta 2004 zasnoval doktor Eduard Verhagen. V New England Journal of Medicine (NEJM) je Verhagen leta 2005 poročal o 22 majhnih otrocih s spina bifida, ki so jim pod protokolom v sedmih letih dali smrtno injekcijo. V novem taktičnem (policy) dokumentu Odločitve zdravnikov o življenju novorojenčkov z resnimi nepravilnostmi pa KNMG zdaj razlaga, zakaj je sprejemljivo in morda celo potrebno, usmrtiti otroke. Pri tej izjavi je novo to, da pravi, da more biti razlog za uboj novorojenčka trpljenje staršev. Med drugimi pogoji ta taktika trdi, da je smrtna injekcija za sprostitev mišic etično mogoča, kadar ‘čas lovljenja sape in umiranja ne popusti/kar traja in se podaljšuje neizbežna smrt kljub dobri pripravi povzroča staršem hudo trpljenje’. Doktor Verhagen, ki je tudi eden izmed avtorjev nedavnega poročila KNMG, je za vodilni nizozemski časnik Volkskrant pojasnil, zakaj je pomembna bolečina staršev. Zdravniki morajo staršem prihraniti stud, da bi gledali, kako njihov otrok umira v mukah, zagovarja. To je del dobre paliativne oskrbe. Kriteriji za evtanazijo novorojenčkov so (s 54. strani poročila) naslednji: če otrok trpi, če ne more izraziti lastnih želja, če je smrt neizbežna in če se podaljšuje proces umiranja, ga je mogoče usmrtiti in staršem prihraniti nadaljnje hudo trpljenje. Od 175.000 otrok, kolikor se jih vsako leto rodi na Nizozemskem, KNMG namiguje, da je nemara 650 takih, ki bi bili primerni za evtanazijo.
‘Ti otroci bodo kljub intenzivnemu zdravljenju v kratkem času umrli. Imajo slabo napoved in zelo borne obete za življenje. Morda ne bodo odvisni od intenzivne nege, vendar je pred njimi življenje resnega in brezupnega življenja. Pred zdravniki in starši je tudi skrajno poglobljeno vprašanje, ali naj sploh začnejo ali nadaljujejo zdravljenje ali pa mora ne bo celo dobro delo dejansko v škodo glede na trpljenje in invalidnost, ki utegne biti posledica otrokovega slabega zdravja.’
Te vznemirljive okoliščine v teh dveh deželah, ki sta prvi v Evropi uzakonili evtanazijo, nazorno kažejo rastoče širjenje, ki nastane takoj, ko se odprejo vrata in se javna za/vest začne spreminjati. To širjenje neizbežno naredi sprejetje dveh ključnih pojmovanj: prvič je sprejemljivo, da obstaja nekaj takega, kakor je življenje, ki ga ni vredno živeti, drugič pa, da je upravičeno končati človekovo življenje z namenom, da bi zmanjšali trpljenje drugih. Prav ti načeli so uporabili, da bi upravičili, da je otroka z nepravilnimi udi in slepega od rojstva (po imenu Knauer) s privoljenjem staršev v sosedni Nemčiji leta 1939 ubil doktor Karl Brandt. Ta ‘poskusni primer’ je tlakoval pot za popis vseh otrok starih manj kot tri leta s ‘hudo dedno boleznijo’. Te podatke je potem uporabil odbor ‘izvedencev’, med njimi treh profesorjev medicine (ki bolnikov sploh niso videli), da sodo konca 2. svetovne vojne odobrili smrt z injekcijo ali izstradanjem približno 6.000 otrok. program usmrtitve/evtanazije v nacistični Nemčiji, ki ga je pozneje vodil isti Karl Brandt, se ni začel v taboriščih, kot sta Auschwitz in Treblinka. Veliko bolj premeteno se je začel pri zdravnikih v bolnišnicah in njegove prve žrtve so bili otroci, ki so jih ubijali iz domnevno sočutnih razlogov. Bridko ironično je, da prihaja do evtanazije otrok 70 let zatem zaradi prav istih razlogov v deželah, ki mejita na Nemčijo.
Opomba LifeNews.com: Dr. Peter Saunders je zdravnik in generalni direktor krščanske zdravstvene bratovščine, britanske organizacije, katere članov je 4.500 zdravnikov in 1.000 študentov medicine. Članek je sprva objavil na svojem his blog. Je tudi povezan z alianso Care Not Killing Alliancev Združenem kraljestvu.