Pred približno 2000 leti se je zgodila najsvetejša noč v zgodovini sveta. Na božično noč se nam je v odrešenje rodil Božji Sin – ponižen, krotek in popolnoma poslušen Bogu Očetu, vse do strašne smrti na križu. Jezus je bil učlovečena ljubezen, kar so globoko verjeli njegovi apostoli in njegova mati Marija.
V letih svojega otroštva in mladosti je živel v pokorščini svojim zemeljskim staršem. Sveti Jožef, njegov krušni oče, ga je najbrž učil tesarstva, da je lahko pomagal preživljati družino. Marija pa je tiho in skrito skrbela za oba, povezana v ljubezni, ter ju spremljala v Božjem razodetju in pripravi na Jezusovo poslanstvo, zaradi katerega se je učlovečil.
Za Jude je bil največji praznik Pasha – praznik nekvašenega kruha, ko je Bog po Mojzesu Izraelce rešil iz egiptovske sužnosti.
Človek pa je pogosto nehvaležen. Prehitro podležemo grehu in skušnjavam, pozabljamo na Božje zapovedi in hočemo uveljaviti svojo voljo. Jezimo se na Boga, kadar se življenje ne odvija po naših načrtih, kadar pride bolezen, nesreča ali preizkušnja. Radi bi, da Bog takoj uredi vse po naše. Sprejeti križ in se učiti potrpljenja je za mnoge pretežko.
Na cvetno nedeljo je Jezus prijahal v Jeruzalem na nedolžnem osličku. Množica ga je z veseljem slavila in mu pot posipala s cvetjem. Toliko src je ozdravil – telesnih in duhovnih. Obujal je od mrtvih, spreobračal grešnike, jih delal za svoje učence in jih obdajal z neizmerno ljubeznijo. Zato skoraj ne moremo doumeti, da je prav ta množica, nahujskana od farizejev, kasneje zahtevala njegovo smrt na križu.
Ob njegovem trpljenju je jokala njegova sveta Mati. Z njim je trpela, prosila za odpuščanje, blagoslavljala sovražnike, izročala Bogu svojo bolečino in v srcu verjela v njegovo vstajenje. Berači, cestninarji, grešniki, prostitutke – vsi so od njega prejeli novo življenje.
Jezus se je v času svojega življenja večkrat postil, od svojih učencev pa tega ni zahteval. V tem najlepšem pomladnem času se je zgodilo bistvo naše velike noči – postavljena je bila sveta evharistija. Današnji praznik se začne s pepelnico in 40-dnevnim postom, v katerem se z odpovedmi osvobajamo vsega, kar nas oddaljuje od Boga. Odpovedujemo se staremu načinu življenja, da bi naš duh napolnili s Svetim Duhom, z Jezusovo prisotnostjo in ljubeznijo.
Pred štirimi leti sem sama doživela hudo preizkušnjo in komaj ostala živa. Jezus pravi: »Kdor izgubi življenje zaradi mene, ga bo našel.« Danes se mi odpirajo oči, da vidim, kako dragocen je vsak trenutek, ko Božji čudeži božajo dušo in jo polnijo z veseljem nad tisočerimi darovi – največji med njimi pa je življenje samo.
Dragi Jezus, v tem postnem času te prosim za dar ponižnosti in pokorščine, za čisto srce in za večno upanje. Naj te spremljam po krvavi križev poti, naj se zavedam tvoje neizmerne ljubezni, ki si jo izkazal, ko si postal ena sama rana, da bi jaz lahko živela. Dotakni se mojega srca, da bom čutila s teboj, jokala s tvojo bolečino, sprejela tvojo sveto voljo, se spovedala in bila osvobojena grehov in bremen, ki težijo mojo dušo.
Da te bom lahko na velikonočno jutro hvalila in se veselila tvojega vstajenja – tako kot se je takrat razveselila prečista duša tvoje svete Matere, ki te je z radostjo v srcu objela vstalega.
Martina cigler
