V sredo, 13. marca 2013, nekaj minut po 19. uri, se je iz dimnika Sikstinske kapele začel valiti dim bele barve. 115 kardinalov je po petih krogih glasovanja in en dan po začetku konklava izvolilo novega Petrovega naslednika. To je bil argentinski kardinal Jorge Mario Bergoglio, ki si je izbral ime Frančišek.
Ljudje vseh starosti in iz vseh koncev sveta, ki so do zadnjega kotička napolnili Trg sv. Petra, so z velikim navdušenjem in veseljem pozdravili novega papeža, ki se je v osrednji loži Petrove bazilike prikazal uro in 20 minut po belem dimu. S preprosto držo, brez običajnega papeškega ogrinjala in štole, brez zlatega križa, je na preprost človeški način nagovoril zbrano množico: »Bratje in sestre, dober večer.«
»V Rim je prišel z majhnim kovčkom«
Danes, po dveh letih papeževanja, se Frančišek spominja, da je med zadnjim glasovanjem v Sikstinski kapeli, ko je bilo že jasno, da so se kardinali odločili prav zanj, molil rožni venec in čutil globok mir. Ta mir, ki ga tudi danes nosi v sebi, je razumel kot Božji dar in znamenje, da Bog tako hoče. Spomine na konklave leta 2013 je papež Frančišek obudil v intervjuju za mehiško televizijo Televisa.
V Rim na konklave je prišel z majhnim kovčkom, saj se je za cvetno nedeljo že nameraval vrniti nazaj v Buenos Aires. Za takratno mašo je že imel pripravljeno homilijo. Prišel je z malo stvarmi, saj je bil prepričan, da bo konklave zelo kratek. Niti na misel mu ni prišlo, da bi bil med papeškimi kandidati, pravi Frančišek. Pripoveduje, da je med novinarji veljal kvečjemu za pomembnega volivca, ki bi lahko pokazal na ime. Do prvega kroga glasovanja je prišlo v torek popoldne, potem sta v sredo dopoldne bila še dva. Pravi, da so glasovanja na konklavu zelo zanimiv pojav. Obstajajo zelo močni kandidati, a veliko kardinalov pravzaprav ne ve, komu naj da svoj glas. Torej se izbere šest ali sedem imen in potem se čaka, da se pokaže, komu dati glas.
»Začeli so me spraševati po zdravju«
V sredo dopoldne torej ni nič kazalo nanj. Potem pa se je nekaj zgodilo. Frančišek nadaljuje, da je med kosilom v Sveti Marti zaznal kakšno nenavadno znamenje, na primer, da so ga začeli spraševati po zdravju. In popoldne, ko so se kardinali vrnili v Sikstinsko kapelo, je v dveh krogih bilo vse končano. Frančišek zatrdi, da je bil zelo presenečen. Pri prvem popoldanskem glasovanju, je videl, da se stvar morda ne bo spremenila. Kardinal Hummes se je večkrat obrnil k njemu in mu govoril, naj ne skrbi, da »bo tako Sveti Duh lahko deloval«.
»Molil sem rožni venec in čutil velik mir«
Med drugim popoldanskih krogom glasovanja, ko je število glasov že doseglo dve tretjini, se je vedno bolj začelo ploskati. Kardinal Hummes mu je dejal, naj ne pozabi na revne. Ta beseda mu je ostala v mislih in ga nato vodila tudi k izbiri imena. Frančišek se spominja, da je med glasovanjem molil rožni venec in čutil »velik mir«. Ko je bilo že vse odločeno, je v tistem miru videl znamenje, da Bog tako hoče. Tega miru od takrat in vse do danes ni izgubil. Je dar, ki ga nosi v sebi.
Zatem, nadaljuje, ne ve, kaj se je zgodilo. Moral je vstati, vprašali so ga, če sprejme in je rekel, da ja. »Bil sem miren,« pritrdi. Šel se je preobleč, zatem je najprej pozdravil kardinala Diaza v invalidskem vozičku, nato še ostale kardinale. Rimskega vikarja in kardinala Hummesa je prosil, naj ga spremljata, kar protokol ni predvideval. Medtem ko je kardinal Tauran množici na Trgu svetega Petra naznanil ime novega papeža, so molili v kapeli Paolina. Frančišek prizna, da ko je stopil na balkon bazilike, ni vedel, kaj naj pove. »Globoko pa sem čutil,« pravi, »da služabnik potrebuje blagoslov Boga in tudi blagoslov njegovega ljudstva. In tako sem preprosto rekel: prosite, da me Bog po vas blagoslovi.« To je iz njega prišlo spontano in enako tudi molitev za Benedikta.
»Štiri ali pet let«
Papež Frančišek v intervjuju pove, da čuti, kako bo njegov pontifikat kratek: štiri ali pet let, morda dve ali tri, čeprav dve sta že minili. Doda, da je morda ta občutek nezanesljiv. Morda je kot pri igralcu iger na srečo, ki se prepriča, da bo izgubil, da se ne bi slepil, potem pa, ko zadene, je zadovoljen. »Ne vem. A imam občutek, da me je Gospod sem postavil za kratek čas in nič več. A to je samo občutek. Vedno puščam odprto možnost.«
Vir: Radio Vatikan.
