Pri Sv. Križu smo 2. avgusta 2026 slovesno obhajali praznik Porciunkule, dan milosti in odpuščanja, ki ga je Cerkev prejela po sv. Frančišku. Sveto mašo je vodil župnik Igor, bogoslužje pa je s petjem nežno in ubrano obogatil pevski zbor iz Črneč. Zbralo se je lepo število vernikov, ki so s hvaležnostjo počastili ta dragoceni dan.
Pred mašo je duhovnik razložil pomen Porciunkule – dneva popolnega odpuščanja časnih kazni, ki ga je sv. Frančišek izprosil za vse vernike. Poudaril je, da lahko farani ta odpustek prejmejo tudi v cerkvi Sv. Križa, saj je pravica podeljena že od časa kapucinov v Črnečah, ki so jo pridobili in se še danes lahko uveljavlja pod določenimi pogoji.
V pridigi se je župnik naslonil na evangelij o petih hlebih in dveh ribah, ki jih Jezus sprejme, blagoslovi in pomnoži. Izpostavil je, da Bog ljubi majhne začetke, da milost raste tam, kjer je človek preprost, in da se odpuščanje rodi tam, kjer si upamo priznati: »Gospod, nimam veliko, a kar imam, je tvoje.«
Porciunkula nas uči, da Bog iz majhnega naredi veliko – tako kot je iz skromne, skoraj razpadajoče kapelice ustvaril kraj velikih milosti. Župnik Igor je poudaril, da je Porciunkula dar za vsakogar: Cerkev kot dom odpuščanja, Majhnost kot prostor milosti, Skromnost kot pot svetosti, človek kot »majhna Porciunkula« – krhek, a ljubljen; nepopoln, a poklican.
Verniki so bili povabljeni, naj k oltarju prinesejo svojih »pet hlebov in dve ribi« – svoje skrbi, napake, utrujenosti in dvome. Bog sprejme majhnost, jo blagoslovi in pomnoži.
Slovesnost Porciunkule pri Sv. Križu je bila prežeta z lepoto, preprostostjo in hvaležnostjo. Verniki so odhajali domov pomirjeni in okrepljeni, z občutkom, da je Bog največji prav tam, kjer smo mi najmanjši.
Zofija Mager
