Ko so me vprašali ali bi bil molitveni boter kateremu izmed naših birmancev, sem najprej okleval. Pa zakaj, saj imajo starše, njihova vloga je, da molijo za njih! Potem pa je prišla druga misel: zakaj jim ne bi pri tem pomagali? Starši verjetno molijo za svoje otroke … dobro, mogoče nekateri ne znajo ali si ne upajo. Gotovo pa vsak starš svojemu otroku želi le najboljše.
Pomislil sem, da je ravno to poklicanost kristjana: nesebična, tiha pomoč bližnjemu, nič opevana. Doma, v krogu družine, na samem, skleniti roke in Bogu izročiti katerega izmed naših mladih fantov ali deklet. Čeprav imamo morda svoje otroke … kaj nismo zmožni pomagati staršem moliti tudi za njihove otroke? Pomislil sem, da bi lahko tako molili za čisto vsakega veroučenca. Dovolj nas je, da bi vsak prejel eno ime, enega dekleta ali fanta. Kako vem, da ne bo morda ravno moja molitev nekje v prihodnosti temu mladostniku pomagala najti pravo pot, morda celo rešila življenje?!?
Marko Kocuvan
