Pogovor z gostom, Jožetom Možino, nas je nagovoril, da smo predvsem mi, krščanski možje, poklicani, da pokončno stopamo skozi viharje in zagovarjamo svoje krščanske vrednote in prepričanje, da ni treba, da vsakomur kimamo in se z vsem, kar nam danes svet ponuja, strinjamo.
Pavlove besede »Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil« (2 Tim 4,7), me spomnijo na sobotno junaško dejanje mož in fantov, ki so premagali vse osebne, snežne in prometne ovire in prišli v Ljubljano na Moški zajtrk. Bravo Možje! Vi ste upanje za našo domovino!
Ko sva z Jožetom Možino iskala primerno soboto, se nama niti sanjalo ni, da bo ravno sobota 8. decembra najbolj zasnežena in bo za prihod v Ljubljano potrebno veliko truda in napora. Teden pred srečanjem so se prijave vrstile iz ure v uro: najprej smo presegli številko 100, nato 130 in nazadnje je bilo prijavljenih več kot 180 mož in fantov. Stiki z Zavodom sv. Stanislava, rezervacija prostora, hrane, pijače … In potem grozljive napovedi o sneženju, zametih, prometnih zamaških …Nekatera, za soboto predvidena srečanja, so organizatorji odpovedovali. Kaj pa mi? Naj tudi mi odpovemo?
Pa je nekdo rekel: »Hej, Dani, saj vendar organiziraš Moški zajtrk kajne. Bodo že prišli!« In sem si mislil: »V redu. Če nas bo 20, nas bo pa 20!« Tako sva z najstarejšim sinom Benjaminom »za vsak slučaj« prespala pri drugem sinu v Ljubljani in se že pred šesto zjutraj odpravila proti Šentvidu. Ko sva prišla, je bilo že vse spluženo – parkirišča in dostopne poti. Ob pol sedmih so najprej prišli pevci, takoj za njimi pa so začeli prihajati možje. Nisem mogel verjeti svojim očem – iz minute v minuto nas je bilo več – na koncu blizu 150. Prizadevne kuharice so nas ob prihodu postregle s kavico, čajem in rogljički, uradni začetek smo zamaknili za dobrih 15 minut in že so nas s pesmijo razveselili člani kvarteta Melina.
Pogovor z gostom, Jožetom Možino, nas je nagovoril, da smo predvsem mi, krščanski možje, poklicani, da pokončno stopamo skozi viharje in zagovarjamo svoje krščanske vrednote in prepričanje, da ni treba, da vsakomur kimamo in se z vsem, kar nam danes svet ponuja, strinjamo. Hkrati smo imeli priložnost spoznati mnoga ozadja novinarskega dela, medijskih (ne)čednosti, polpreteklih zgodovinskih (ne)resnic, predvsem pa smo skozi pogovor vsi na poseben način in v novi luči srečali našega velikega moža, svetnika, kot je rekel Jože Možina, Pedra Opeko. Upamo, da bomo kdaj imeli priložnost in privilegij, da ga bomo lahko povabili na Moški zajtrk (J).
Za presenečenje je poskrbel naš evropski poslanec, gospod Lojze Peterle, ki se je našega Moškega zajtrka udeležil in nam je na koncu v nekaj minutah povedal, da tak Moški zajtrk v svetu ni nekaj neobičajnega, saj vsak predsednik države, ki kaj da nase (takih je menda blizu 130), za svoje povabljene može iz sveta politike, gospodarstva, kulture in drugih sfer javnega življenja redno pripravlja tako imenovane »Moške molitvene zajtrke« (Težko si predstavljam, da bi molitveni zajtrk za može organiziral katerikoli dosedanji slovenski predsednik.).
In končno, tudi ta-pravi »moški zajtrk« nam je vsem zelo teknil. Okusne pečenice z zeljem in krompirjem smo nekateri »poplaknili« z dobro Modro Frankinjo, ki nam jo je ob tej priložnosti podarilo Vinarstvo Kerin, za kar se jim iskreno zahvaljujem. Iskreno se zahvaljujem tudi osebju Zavoda sv. Stanislava za pripravo parkirišč, prostora, ozvočenja in okusne hrane, ob tem pa naj še posebej izrazim iskreno zahvalo prizadevnemu ekonomu, Tonetu Homarju.
Še sporočilo ženam! Drage žene, bodite ponosne na vaše može! To soboto smo sebi, vam in svetu dokazali, da zmoremo, da nam ni vseeno, da se zavedamo poslanstva, ki je v tem, da držimo dano besedo, ki smo vam jo nekoč pred Bogom in pričami izrekli: »Sprejmem tebe … in ti obljubim …!«
Sicer pa smo – roko na srce – vsi mi, možje in žene, poklicani, da vedno znova ozaveščamo svoje poročne obljube – v konkretnih situacijah, ko je težko in je treba drug z drugim potrpeti, ko je treba pri sozakoncu sprejeti tudi tiste manj simpatične (nepopolne) odtenke in ji/mu pomagati narediti naslednji korak na poti osebnega zorenja.
Še enkrat se zahvaljujem vsem, ki ste se v težkih razmerah udeležili tokratnega Moškega zajtrka, pa tudi tistim, ki se kljub močni želji, niste mogli prebiti do Ljubljane. Upam, da bomo naslednjič zbrani v še večjem številu in že sedaj napovedujem MOŠKI ZAJTRK MALO DRUGAČE (do nadaljnjega naj ostane še skrivnost)!
Vsem vam želim obilo blagoslova v teh svetih dneh pričakovanja in priprave »jaslic« v »hlevčku naših src«, kamor bomo zopet na nov – bolj zrel – način povabili Kralja kraljev in Gospoda gospodov.
Vir: www.diz.si