Za nami je še en duhovno bogat vikend, na katerega nas je Oče poklical, da bi naš pogled usmeril k sebi, k temu, kar zares šteje, da bi se ustavili in iz megle vsakdanjih skrbi pogledali gor – v višave! Vsak, ki se je na ta klic odzval, je ta vikend imel priložnost, da bolje spozna sebe, svoje ovire, svoja hrepenenja, da izkusi delček neskončne Ljubezni in sklene kakšno novo prijateljstvo.
Naše druženje smo začeli z mislijo svetega Petra Jurija Frassatija, ki pravi: “Ne oziraj se na zemeljske stvari, glej proti višavam!”
Nato pa smo skozi vikend odpirali različne teme. Govorili smo o tem, kako povabiti Jezusa v naš vsakdan, kako živeti v družbi, ki nas kdaj ne razume in ne sprejema in razmišljali, kaj v našem življenju nas veseli, kako smo zadovoljni sami s sabo in kaj nas najbolj teži, žalosti in ovira. V naši skupini smo to tudi podelili drug z drugim, kar je bilo res dragoceno. Hvaležna sem, da smo si zmogli zaupati, saj takšen pogovor odpira srca, nas povezuje in nam da vedeti, da v stiskah nismo sami.
Oče, Ti daješ mi svoj zgled,
mi pomagaš, da vstanem spet in spet.
Vabiš me, da se ti prepustim,
da skrbi pred Tebe položim, daješ mi polet.
Na zanimiv način smo spoznali deset korakov, ki nam pomagajo priti do Boga in skupaj ugotavljali, kateri se nam zdijo lažji, kateri težji in kako se v določenem koraku izboljšati.
Zamislili smo se ob misli na to, kakšen posnetek bi nastal, če bi posneli naš celoten dan. Kaj počnemo in ali se v našem obnašanju, besedah in dejanjih odraža Jezusov zgled in Njegove besede. Ugotovili smo, da nekateri ljudje ne poznajo Boga, ne berejo Svetega pisma in da je za njih naše življenje edini vir Jezusovega nauka Ljubezni. Biti zgled, odsevati Boga, pričevati Zanj – to je pomembno poslanstvo. In včasih zahtevno. Nam vedno uspeva? Seveda ne. Saj smo samo ljudje … In Gospod to ve. Zato nam podarja milost svete spovedi. Da razmislimo, kje največkrat padamo, to priznamo sebi in Njemu in dobimo novo priložnost. Tudi tokrat smo jo. In bilo je lepo …
Najlepše pa je, kadar se naša srca v molitvi združijo v eno. Kdaj steče električni tok? Kadar je električni krog sklenjen. In tako smo tudi mi sklenili krog. Krog molitve, po katerem je stekel tok božje Ljubezni. Tok, ki nas umiri. Ljubezen, v kateri se spočijemo. Sveti duh, ki teče tam, kjer mu dovolimo.
Oče, ponižno pred Teboj,
pred oltarjem klečim in ves sem Tvoj,
saj srce po Tebi hrepeni,
trepeta, ko Tvoje roke ni, mirno je s Teboj.
Slišali smo tudi nekaj misli o pomenu verouka in skupnosti, ki spodbuja našo rast v veri. Prisluhnili smo pričevanjem o tem, kaj smo animatorji doživeli na romanjih v Medžugorju. Bili pa smo tudi ustvarjalni – izdelali smo svoje Medžugorske rožne venčke. Svoje znanje smo preizkusili z izvirnim kvizom, se zabavali in smejali ob raznih igrah in se veselili ob petju in igranju kitare.
Vikend smo zaokrožili s sveto mašo, kjer nas je na nedeljo Kristusa Kralja nagovorilo razmišljanje o tem, kakšen kralj je Jezus in kakšno je Njegovo kraljestvo. Zaključili smo s pogovorom o stopničkah, ki nas vodijo v višave. Ljubezen, vera, služenje, pogum, mir, čistost, prijateljstvo, evharistija, hvaležnost, božja beseda … Si želimo stopati po njih? Poglejmo gor … In naj nas vsak korak vodi bližje k Njemu – v višave!
Edina zahvala za še en čudovit vikend gre našemu Gospodu.
Gospod, hvala za vsako preoblikovano srce.
Gospod, hvala za vsak ljubeč objem.
Gospod, hvala za super kuhar’ce, ki so bile pripravljene služiti s svojimi pridnimi rokami.
Gospod, hvala za duhovnike, ki so si vzeli čas za nas, za sveto spoved, pogovor in nasvet.
Gospod, hvala da nas kličeš, da smo lahko Tvoj glas, Tvoje podaljšane roke, Tvoji apostoli. Hvala, da smo lahko žice, po katerih teče Tvoja Ljubezen.
Gospod, hvala za vsakega, ki ti je tudi na tem duhovnem vikendu odgovoril: “Da, Gospod. Tvoj sem.”
Oče, jaz vem, da Ti želiš,
da pustim Ti, da v meni zaživiš,
ko boš ti prek mene deloval,
govoril boš, ko bom jaz molčal, milosti deliš.
(Iz pesmi Oče)
Duhovni vikend za veroučence od 6. do 9. razreda (Homec, 21. – 23. 11.).
Š.