V sončnem popoldnevu cvetne nedelje, se je na povabilo župnika Igorja odpravilo 33 vernikov iz župnije Dravograd (pravo božje občestvo, saj je bilo poleg odraslih tudi lepo število otrok z najmlajšo še ne enoletno Magdalenco) na postni pohod v tišini v sosednjo Avstrijo na jez Golica. Namen našega postnega pohoda v tišini je bil, v molitvi opraviti spokorno bogoslužje v čast križanega Jezusa.
Pot, ki smo jo v tišini molitve prehodili, je bila od izhodišča ob jezu Golica, z vmesnimi molitvenimi postajami ob jezu, do cerkvice sv. Vincencija v kotu jeza, kjer smo spokorno bogoslužje zaključili.
Na izhodišču smo prejeli najprej župnikov blagoslov za na pot, zmolili premišljevalno molitev o križu in v parih v pogovoru o svojem lastnem križu v luči Jezusovega križa odšli po poti.
Na drugi molitveni postaji smo se poglobili v molitveno premišljevanje v privatno razodetje vidkinji o Marijinem križu, ki povezuje vse kraje na zemlji, kjer se je razodela mati Marija in tako v molitvi Marija prosi za nas Jezusa in varuje svet.
Na tretji in četrti molitveni postaji smo se v skupni molitvi poglabljali v premišljevanje o 5-Kristusovih ranah in v osebni molitvi rožnega venca med potjo prosili po svojih namenih.
Posebej smo se na peti molitveni postaji poglobili v peto Kristusovo rano na Njegovi rami na kateri je za nas nosil težki križ in je Njegova najbolj boleča rana. Tako poglobljeni v premišljevanje o trpljenju križanega Jezusa, smo se srečali tudi s trpljenjem njegove matere Marije, ki je v svoje naročje sprejela mrtvega sina Jezusa.
To njeno trpljenje nas je še posebej globoko v dušo zadelo na šesti molitveni postaji, ko smo skupaj molili litanije žalostne Matere Božje in nato v tišini s prošnjo odpuščanja prehodili še zadnji del poti do cerkvice sv. Vincencija, kjer smo opravili sklep spokornega molitevenega bogoslužja s prošnjami odpuščanja k Božjemu usmiljenju in vzlikom : Gospod, odpusti nam naše grehe! In zahvalo Jezusu, da nas je z darovanjem svojega življenja na križu odrešil.
Na poti, ki smo jo skupaj prehodili smo tako srečali trpečega Jezusa in njegovo in našo mater Marijo in jima izročali svoje življenjske križe, tudi začutili svojo krivdo greha, prosili odpuščanja in v globoki hvaležnosti do Jezusa začutili naše velike vsakodnevne milosti, ki nam jih je Jezus zaslužil.
Še malo sproščenega druženja ob cerkvici in že smo se po isti poti odpravili nazaj, kjer smo si med potjo še marsikaj lepega povedali ob občudovanju prelepe spomladansko prebujajoče narave in žuborenju potočkov, ki tečejo v jez. Hvaležni in veseli, čeprav malo utrujeni, smo notranje pomirjeni odhajali domov.
zapisala Irma